Dvojna številka Planinskega vestnika: 7 + 8 = 15

Te dni sem prebral zanimivo razmišljanje pisateljice in publicistke Dese Muck: "Imena ostajajo. Ljudje so drugi. Tisti ljudje od prej so se potem, ko jim ni uspel nakup branda, združili in delali isto kot prej, samo pod drugim imenom. Vsebina je namreč intelektualna lastnina, tudi pri nas in ne glede na to, kako bo o tem odločilo sodišče. Pameten podjetnik je seveda kupil tudi ljudi. In to vse. Od čistilke do glavnega urednika. Kajti časopis je timsko delo, nastaja tudi pri jutranjih kavah in na kreativnih sestankih, ki se vlečejo pozno v noč. In za to je potrebna sinergija, ki se ne rodi v dveh urah, temveč nastaja leta. Novi lastniki pa so nameravali nekatere zaposlene obdržati, druge, ki jim po ne vem kakšnem ključu niso ustrezali, pa vreči na cesto. Malo morgen." (Dnevnikov Objektiv, 2. 7. 2016, str. 18) Predvsem se mi zdita zanimiva poudarka sinergije in timskega dela. Mislim, da se tega še premalo zavedamo, pa to velja za vsa področja dela planinstva, ne le za uredništvo.
 

In ravno o uredništvu in urednikovanju razmišljam te dni. O naši ekipi, ki vam vsak mesec pripravi in sestavi revijo. O ekipi, v kateri je polno mladih, znanja željnih, idej polnih ljudi, s katerimi je res užitek delati. In tako je bilo vse od septembra leta 2001, ko sem prijel za uredniške vajeti. S številko, ki jo imate v rokah, je namreč sklenjeno moje petnajstletno urednikovanje Planinskega vestnika. 174 številk, od tega šest dvojnih, kdo ve koliko strani - to je rezultat petnajstletnega dela. Petnajst let nešteto prebranih strani, obdelanih člankov, poslanih in prejetih pisem, telefonskih pogovorov, sestankov, dogovorov, opravljenih poti, presedenih dni za računalnikom, tudi sončnih ... Pa konfliktov in poravnav, odstopov in, ja, celo groženj in poskusov zamenjav. Petnajst let kritik in pohval, žalosti in veselja, včasih tudi obupa. Pa znova zagona in nove volje do dela. Iskanja novih poti, tém, sodelavcev, avtorjev, fotografov ... Tako je bilo in tako je še vedno. In obenem neprecenljiva izkušnja, ki bi se - če bi jo popisal - brala kot napeta kriminalka.
 

V teh časih ni lahko prepričati kupca, naj si kupi revijo. Za mnoge je to že problem, skoraj luksuz, to vidim po razlogih odpovedi. Težko je z vsebino zadovoljiti prav vsakega bralca, še posebej v časih, ko lahko marsikaj najdete na spletu in ko branje ni več tako običajna in cenjena vrlina. Naj gremo s temami v širino ali naj jih zožimo v polje delovanja založnika? To je vprašanje, ki ga rešujeta urednik in uredništvo. Včasih nam uspe bolj, drugič manj. Mnogi ste nam ostali zvesti, nekateri ste nad nami tudi obupali in nas zapustili. Spoštujemo oboje. Vem, da bi vsaka ekipa vodila barko v svojo smer. Naša je pač taka. Želimo si vašega zavedanja, da se v časih, ko smo razpeti med nešteto aktivnosti in zaposlitev, trudimo po svojih najboljših močeh, pri čemer nam je ob naših družinah in službah Planinski vestnik zelo pomemben dejavnik.
 

Načrtov imamo v uredništvu še veliko. V prvi vrsti nas čaka oblikovna prenova, ki jo že pripravljamo. Revija je namreč z malenkostnimi spremembami enaka vse od leta 2006 in je vsekakor potrebna prenove. V mislih imamo začasno povečanje obsega za osem strani, saj nekateri članki čakajo na objavo res predolgo, kar nam ni najbolj v ponos. Seveda je vse odvisno od stanja financ. Bodimo optimisti, držimo pesti. Za poletno branje smo vam pripravili dvojno številko. Verjamem, da prinašamo veliko lahkotnega poletnega branja, dvojno sredico z vabili na pot, zanimive sogovornike in majhno presenečenje. Za vas branje, za nas enomesečni počitek. Pozdravljamo vas: tehnični urednik Emil, ki je z mano od novembra 2001, Mateja, Irena, Dušan, Tina, Marta, Zdenka in Mire.