sobota, 16. april 2016, ob 16. uriPZS

Planinski vestnik o gorskih reševalcih in ostalih nadvse zanimivih tematikah

O gorskih reševalcih in reševalkah, o idrijskih in trnovskih strminah ter še marsičem drugem - vabljeni, da ga prelistate, še bolj pa, da ga preberete.

Klikni na fotografijo za povečavo ...
Slovenka sem.
Ne razmišljam.
Imam pravico.
 
Slovenci smo zanimiv narod. Imamo se za delavne, poštene in prijazne. Razumemo trpljenje drugih in smo pripravljeni pomagati. Seveda le toliko časa, dokler tistemu, ki mu pomagamo, ne gre predobro. Zelo radi imamo deljenje. Ne kot matematično operacijo, ampak kot način življenja. Zato bi lahko na primer referendume uvrstili na seznam naše kulturne dediščine, saj nas nič ne opisuje bolj kot dejstvo, da imamo prav na vsako temo dva tabora. Slovenci se radi pohvalimo tudi kot narod smučarjev in hribolazcev. Ponosno povemo, da kdor vsaj enkrat ne zleze na naš očak Triglav, ni Slovenec. S pojavom družbenih omrežij je šla zadeva še dlje; to, da je nekdo prišel na vrh Triglava, je treba oplemenititi s čim bolj "šaljivo" fotografijo z vrha in komentarji v smislu: v nekaj urah, oblečen za v diskoteko – stava je moja, s psom, z "mačkom" … V malo boljših primerih neprimerno oblečen in obut, brez derez in cepina kljub zimskim razmeram, brez kondicije. Ampak vsakdo, ki gore vsaj malo pozna, ve, da gre za igranje z lastnim življenjem in življenjem tistih, ki bodo prišli na pomoč, ko se bo nekaj zalomilo. In se zalomi. Nekaterim celo večkrat, pa se ne naučijo ničesar.
 
Zakaj je tako? Od kod miselnost, da nam je nekaj takega dovoljeno, kot bi šlo za pravico – na primer ravno aktualno pravico do čiste pitne vode ali zmeraj aktualno pravico do izhoda na odprto morje? Del odgovora najbrž lahko najdemo v kolektivni zavesti, ki vsakega Slovenca od malih nog uči, da so gore "naše" in da je tam najlepše. Da je na Triglav treba priti vsaj enkrat. Da smo narod hribolazcev in smučarjev, da je to naša identiteta, ki nam je nihče ne more in ne sme vzeti. Tako se razvije napačna predstava, da so gore naša pravica in ne privilegij. Da smemo tja gor kadar koli, da nas nihče ne more in ne sme ustaviti. Kar precej jih poznam, ki so za boljše počutje, kilogram ali deset manj ali preprosto za samopotrjevanje ali potrjevanje pred drugimi vsaj pomislili, da bi splezali na katerega izmed naših vrhov. Ker lahko. Ker smejo. Ker so jim ves čas govorili, da je tam lepo in da so gore od vseh. Da taki pač smo Slovenci.
 
Drugi del odgovora leži v dejstvu, da imamo prav tako v kolektivni zavesti, če ne že kar zapisano v genskem kodu, da nas bo nekdo vedno rešil iz težav, če se že znajdemo v njih. Pokličeš na 112, potarnaš, da ti je slabo, in počakaš na helikopter. Kaj potem, če nimaš prave opreme, dovolj hrane, kondicije in znanja. Ko ne gre več, se usedeš, pritisneš čarobne tri številke in čez uro ali dve je rešitev pri tebi. Če imaš srečo, tak dogodek vključuje panoramsko vožnjo s helikopterjem v dolino. Saj imamo Gorsko reševalno službo (GRS), menda je celo ena izmed najboljših v Evropi. In prijatelj, ki se mu je zgodilo nekaj podobnega, ni na koncu plačal ničesar.
 
Zanimivo bi bilo videti, kakšen bi še bil promet na vrh Slovenije, če bi GRS za vsako (recimo temu "neupravičeno") reševanje računala vsaj petsto evrov. Ali če v primeru planinčeve lastne malomarnosti in ne ravno življenjske ogroženosti ne bi posredovala. Prepričana sem, da bi naenkrat naraslo povpraševanje po tečajih varnega gibanja v gorah, gorniški strokovni literaturi, zemljevidih, opremi in predvsem vodnikih PZS in gorskih vodnikih. Po vsem tistem, kar bi moralo biti prvi pogoj, da se v gore sploh odpravimo. Vendar toliko časa, dokler bo vsak mislil, da so gore njegova pravica in GRS prav tako, ne moremo pričakovati bistvenih sprememb. Lahko pa, tako kot tudi Planinski vestnik in PZS, opozarjamo še na drugo plat, ki je pogosto zamolčana ali pa se je zaradi neznanja ne zavedamo.
 
Gore so zares naše in nihče nam jih ne more vzeti. Vendar nam to ne daje pravice tvegati lastnega življenja in s tem življenja drugih, če nimamo dovolj znanja, opreme in nismo kondicijsko kos vzponu. Gorska reševalna služba pri nas je vrhunska in zares izjemne reševalke in reševalci bodo vedno pomagali, če pride do nesreče. Vendar to nikomur ne daje pravice, da bi s svojo lahkomiselnostjo in nepotrebnim tveganjem to dejstvo izkoriščal za popravljanje lastnih napak in reševanje zapletov, ki si jih je z neprimernim pristopom povzročil sam. Če imamo tako dobro gorsko reševalno službo, reševanje nikakor ni pravica lahkomiselnežev, ki precenjujejo sebe in podcenjujejo gore.
In smo spet pri deljenju, nam tako domači matematični operaciji ali kar miselnem ustroju celotnega slovenstva. Je pravica nekoga dolžnost nekoga drugega? Ali dolžnost nekoga daje pravico drugemu? Morda bi se veljalo vprašati, kako se počutijo tisti, ki jih sredi noči v najbolj nemogočih razmerah kličejo na pomoč ljudem, ki v gorah realno gledano nimajo česa iskati. Mi smo prav to naredili v številki Planinskega vestnika, ki je pred vami. Škoda le, ker ga ne bere več ljudi, ki hodijo v gore. Tudi to je (žal) neke vrste pravica …

Marta Krejan Čokl
 
PDF Kazalo (1,2 MB)

Februarski Vestnik se spominja odprave na Tirič Mir

Februarski Vestnik se spominja odprave na Tirič Mir

sreda, 14. februar 2024

Februarska številka Planinskega vestnika se spominja skupne slovenske-poljske alpinistične odprave iz leta 1978 na Tirič Mir, ki je s 7708 metri najvišji vrh pogorja Hindukuš in hkrati najvišji vrh izven Himalaje in Karakoruma, po višini pa triintrideseti na svetu.

Januarski Planinski vestnik s prenosnimi kuhinjami

Januarski Planinski vestnik s prenosnimi kuhinjami

četrtek, 18. januar 2024

Prva letošnja številka Planinskega vestnika postreže z zelo zanimivim testom opreme - in sicer s testom prenosnih kuhinj oziroma kar enajstih kuhalnikov. Prenosni kuhalniki imajo že precej dolgo brado in številnim popotnikom, alpinistom in dopustnikom omogočajo kakovostno prehranjevanje na krajših in daljših potepanjih. Topijo nam sneg, prekuhavajo oporečno vodo, kuhajo kavo kofeinskim odvisnikom in omogočajo kakovostnejše prehranjevanje od žuljenja energijskih ploščic in sendvičev. Pokukali pa smo tudi v vrečke s hrano, zakaj in kakšne izbrati, kdaj pridejo prav in komu.

Vesel božič in srečno novo leto 2024!

Vesel božič in srečno novo leto 2024!

torek, 19. december 2023

Za nami je še ena pot, po kateri smo skupaj stopali 365 dni. Čas bo naš spomin na preteklo leto kmalu oklestil, ne bo pa izbrisal vseh hribovskih doživetij, ki nam jih je uspelo shraniti v najstarejši slovenski reviji, ki še izhaja. To je zagotovo ena od izpolnjenih želja vseh, ki revijo ustvarjamo, hkrati pa iskrena želja za naslednjih 366 dni. Prepričani smo, da se bo uresničila, saj spomine ustvarjamo in ohranjamo skupaj z vami, drage bralke in bralci, avtorice in avtorji, vsi, s katerimi se podajamo na novo pot, ki bo trajala leto dni. Želimo vam kopico nepozabnih doživetij, izjemnih razgledov in čim več zgodb, ki jih čas ne bo mogel oklestiti. Vesel božič in srečno novo leto 2024! Uredništvo

Iskanje med novicami