sobota, 16. april 2016, ob 16. uriPZS

Planinski vestnik o gorskih reševalcih in ostalih nadvse zanimivih tematikah

O gorskih reševalcih in reševalkah, o idrijskih in trnovskih strminah ter še marsičem drugem - vabljeni, da ga prelistate, še bolj pa, da ga preberete.

Klikni na fotografijo za povečavo ...
Slovenka sem.
Ne razmišljam.
Imam pravico.
 
Slovenci smo zanimiv narod. Imamo se za delavne, poštene in prijazne. Razumemo trpljenje drugih in smo pripravljeni pomagati. Seveda le toliko časa, dokler tistemu, ki mu pomagamo, ne gre predobro. Zelo radi imamo deljenje. Ne kot matematično operacijo, ampak kot način življenja. Zato bi lahko na primer referendume uvrstili na seznam naše kulturne dediščine, saj nas nič ne opisuje bolj kot dejstvo, da imamo prav na vsako temo dva tabora. Slovenci se radi pohvalimo tudi kot narod smučarjev in hribolazcev. Ponosno povemo, da kdor vsaj enkrat ne zleze na naš očak Triglav, ni Slovenec. S pojavom družbenih omrežij je šla zadeva še dlje; to, da je nekdo prišel na vrh Triglava, je treba oplemenititi s čim bolj "šaljivo" fotografijo z vrha in komentarji v smislu: v nekaj urah, oblečen za v diskoteko – stava je moja, s psom, z "mačkom" … V malo boljših primerih neprimerno oblečen in obut, brez derez in cepina kljub zimskim razmeram, brez kondicije. Ampak vsakdo, ki gore vsaj malo pozna, ve, da gre za igranje z lastnim življenjem in življenjem tistih, ki bodo prišli na pomoč, ko se bo nekaj zalomilo. In se zalomi. Nekaterim celo večkrat, pa se ne naučijo ničesar.
 
Zakaj je tako? Od kod miselnost, da nam je nekaj takega dovoljeno, kot bi šlo za pravico – na primer ravno aktualno pravico do čiste pitne vode ali zmeraj aktualno pravico do izhoda na odprto morje? Del odgovora najbrž lahko najdemo v kolektivni zavesti, ki vsakega Slovenca od malih nog uči, da so gore "naše" in da je tam najlepše. Da je na Triglav treba priti vsaj enkrat. Da smo narod hribolazcev in smučarjev, da je to naša identiteta, ki nam je nihče ne more in ne sme vzeti. Tako se razvije napačna predstava, da so gore naša pravica in ne privilegij. Da smemo tja gor kadar koli, da nas nihče ne more in ne sme ustaviti. Kar precej jih poznam, ki so za boljše počutje, kilogram ali deset manj ali preprosto za samopotrjevanje ali potrjevanje pred drugimi vsaj pomislili, da bi splezali na katerega izmed naših vrhov. Ker lahko. Ker smejo. Ker so jim ves čas govorili, da je tam lepo in da so gore od vseh. Da taki pač smo Slovenci.
 
Drugi del odgovora leži v dejstvu, da imamo prav tako v kolektivni zavesti, če ne že kar zapisano v genskem kodu, da nas bo nekdo vedno rešil iz težav, če se že znajdemo v njih. Pokličeš na 112, potarnaš, da ti je slabo, in počakaš na helikopter. Kaj potem, če nimaš prave opreme, dovolj hrane, kondicije in znanja. Ko ne gre več, se usedeš, pritisneš čarobne tri številke in čez uro ali dve je rešitev pri tebi. Če imaš srečo, tak dogodek vključuje panoramsko vožnjo s helikopterjem v dolino. Saj imamo Gorsko reševalno službo (GRS), menda je celo ena izmed najboljših v Evropi. In prijatelj, ki se mu je zgodilo nekaj podobnega, ni na koncu plačal ničesar.
 
Zanimivo bi bilo videti, kakšen bi še bil promet na vrh Slovenije, če bi GRS za vsako (recimo temu "neupravičeno") reševanje računala vsaj petsto evrov. Ali če v primeru planinčeve lastne malomarnosti in ne ravno življenjske ogroženosti ne bi posredovala. Prepričana sem, da bi naenkrat naraslo povpraševanje po tečajih varnega gibanja v gorah, gorniški strokovni literaturi, zemljevidih, opremi in predvsem vodnikih PZS in gorskih vodnikih. Po vsem tistem, kar bi moralo biti prvi pogoj, da se v gore sploh odpravimo. Vendar toliko časa, dokler bo vsak mislil, da so gore njegova pravica in GRS prav tako, ne moremo pričakovati bistvenih sprememb. Lahko pa, tako kot tudi Planinski vestnik in PZS, opozarjamo še na drugo plat, ki je pogosto zamolčana ali pa se je zaradi neznanja ne zavedamo.
 
Gore so zares naše in nihče nam jih ne more vzeti. Vendar nam to ne daje pravice tvegati lastnega življenja in s tem življenja drugih, če nimamo dovolj znanja, opreme in nismo kondicijsko kos vzponu. Gorska reševalna služba pri nas je vrhunska in zares izjemne reševalke in reševalci bodo vedno pomagali, če pride do nesreče. Vendar to nikomur ne daje pravice, da bi s svojo lahkomiselnostjo in nepotrebnim tveganjem to dejstvo izkoriščal za popravljanje lastnih napak in reševanje zapletov, ki si jih je z neprimernim pristopom povzročil sam. Če imamo tako dobro gorsko reševalno službo, reševanje nikakor ni pravica lahkomiselnežev, ki precenjujejo sebe in podcenjujejo gore.
In smo spet pri deljenju, nam tako domači matematični operaciji ali kar miselnem ustroju celotnega slovenstva. Je pravica nekoga dolžnost nekoga drugega? Ali dolžnost nekoga daje pravico drugemu? Morda bi se veljalo vprašati, kako se počutijo tisti, ki jih sredi noči v najbolj nemogočih razmerah kličejo na pomoč ljudem, ki v gorah realno gledano nimajo česa iskati. Mi smo prav to naredili v številki Planinskega vestnika, ki je pred vami. Škoda le, ker ga ne bere več ljudi, ki hodijo v gore. Tudi to je (žal) neke vrste pravica …

Marta Krejan Čokl
 
PDF Kazalo (1,2 MB)

Septembrski Vestnik je tu

Septembrski Vestnik je tu

sobota, 18. september 2021

Septembrska številka Planinskega vestnika ponovno prinaša veliko zanimivega branja. V prvem delu pišemo o državnem odlikovanju red za zasluge, ki ga je iz rok predsednika Slovenije Boruta Pahorja Planinski vestnik dobil ob 125-letnici izhajanja, ki smo jo obeležili lansko leto. Svoja mnenja in čestitke so podali tudi številni, ki redno berejo in spremljajo Planinski vestnik skozi čas. V nadaljevanju sledi tema meseca, posvečena štiridesetletnici Zakona o Triglavskem narodnem parku in še nekaterim drugim obletnicam naših parkov.

Poletna - dvojna številka Planinskega vestnika

Poletna - dvojna številka Planinskega vestnika

ponedeljek, 19. julij 2021

Danes je izšla nova, dvojna - poletna - številka Planinskega vestnika. In kot že nekaj let tudi tokratno poletno številko krasita dve fotografiji čez tri strani. V temi meseca pišemo, kako lahki in hitri smo v gorah. Razmišlja več alpinistov, gorskih vodnikov in vodnik PZS.

Junijski Vestnik o baronu Zoisu

Junijski Vestnik o baronu Zoisu

petek, 18. junij 2021

V junijski temi meseca smo se posvetili velikemu razsvetljencu, baronu Žigu Zoisu. Baron Sigismondo (Žiga) Zois (1747-1819) je splošno znan kot podpornik kulture, nekoliko manj pa kot naravoslovec in mecen znanosti. Financiral je dve odpravi na Triglav, seveda tudi z namenom, da bi odkrili cenjeno železovo rudo.

Iskanje med novicami