Planinski vestnik o gorskih reševalcih in ostalih nadvse zanimivih tematikah

Slovenci smo zanimiv narod. Imamo se za delavne, poštene in prijazne. Razumemo trpljenje drugih in smo pripravljeni pomagati. Seveda le toliko časa, dokler tistemu, ki mu pomagamo, ne gre predobro. Zelo radi imamo deljenje. Ne kot matematično operacijo, ampak kot način življenja. Zato bi lahko na primer referendume uvrstili na seznam naše kulturne dediščine, saj nas nič ne opisuje bolj kot dejstvo, da imamo prav na vsako temo dva tabora. Slovenci se radi pohvalimo tudi kot narod smučarjev in hribolazcev. Ponosno povemo, da kdor vsaj enkrat ne zleze na naš očak Triglav, ni Slovenec. S pojavom družbenih omrežij je šla zadeva še dlje; to, da je nekdo prišel na vrh Triglava, je treba oplemenititi s čim bolj "šaljivo" fotografijo z vrha in komentarji v smislu: v nekaj urah, oblečen za v diskoteko – stava je moja, s psom, z "mačkom" … V malo boljših primerih neprimerno oblečen in obut, brez derez in cepina kljub zimskim razmeram, brez kondicije. Ampak vsakdo, ki gore vsaj malo pozna, ve, da gre za igranje z lastnim življenjem in življenjem tistih, ki bodo prišli na pomoč, ko se bo nekaj zalomilo. In se zalomi. Nekaterim celo večkrat, pa se ne naučijo ničesar.

 

Zakaj je tako? Od kod miselnost, da nam je nekaj takega dovoljeno, kot bi šlo za pravico – na primer ravno aktualno pravico do čiste pitne vode ali zmeraj aktualno pravico do izhoda na odprto morje? Del odgovora najbrž lahko najdemo v kolektivni zavesti, ki vsakega Slovenca od malih nog uči, da so gore "naše" in da je tam najlepše. Da je na Triglav treba priti vsaj enkrat. Da smo narod hribolazcev in smučarjev, da je to naša identiteta, ki nam je nihče ne more in ne sme vzeti. Tako se razvije napačna predstava, da so gore naša pravica in ne privilegij. Da smemo tja gor kadar koli, da nas nihče ne more in ne sme ustaviti. Kar precej jih poznam, ki so za boljše počutje, kilogram ali deset manj ali preprosto za samopotrjevanje ali potrjevanje pred drugimi vsaj pomislili, da bi splezali na katerega izmed naših vrhov. Ker lahko. Ker smejo. Ker so jim ves čas govorili, da je tam lepo in da so gore od vseh. Da taki pač smo Slovenci.

 

Drugi del odgovora leži v dejstvu, da imamo prav tako v kolektivni zavesti, če ne že kar zapisano v genskem kodu, da nas bo nekdo vedno rešil iz težav, če se že znajdemo v njih. Pokličeš na 112, potarnaš, da ti je slabo, in počakaš na helikopter. Kaj potem, če nimaš prave opreme, dovolj hrane, kondicije in znanja. Ko ne gre več, se usedeš, pritisneš čarobne tri številke in čez uro ali dve je rešitev pri tebi. Če imaš srečo, tak dogodek vključuje panoramsko vožnjo s helikopterjem v dolino. Saj imamo Gorsko reševalno službo (GRS), menda je celo ena izmed najboljših v Evropi. In prijatelj, ki se mu je zgodilo nekaj podobnega, ni na koncu plačal ničesar.

 

Zanimivo bi bilo videti, kakšen bi še bil promet na vrh Slovenije, če bi GRS za vsako (recimo temu "neupravičeno") reševanje računala vsaj petsto evrov. Ali če v primeru planinčeve lastne malomarnosti in ne ravno življenjske ogroženosti ne bi posredovala. Prepričana sem, da bi naenkrat naraslo povpraševanje po tečajih varnega gibanja v gorah, gorniški strokovni literaturi, zemljevidih, opremi in predvsem vodnikih PZS in gorskih vodnikih. Po vsem tistem, kar bi moralo biti prvi pogoj, da se v gore sploh odpravimo. Vendar toliko časa, dokler bo vsak mislil, da so gore njegova pravica in GRS prav tako, ne moremo pričakovati bistvenih sprememb. Lahko pa, tako kot tudi Planinski vestnik in PZS, opozarjamo še na drugo plat, ki je pogosto zamolčana ali pa se je zaradi neznanja ne zavedamo.

 

Gore so zares naše in nihče nam jih ne more vzeti. Vendar nam to ne daje pravice tvegati lastnega življenja in s tem življenja drugih, če nimamo dovolj znanja, opreme in nismo kondicijsko kos vzponu. Gorska reševalna služba pri nas je vrhunska in zares izjemne reševalke in reševalci bodo vedno pomagali, če pride do nesreče. Vendar to nikomur ne daje pravice, da bi s svojo lahkomiselnostjo in nepotrebnim tveganjem to dejstvo izkoriščal za popravljanje lastnih napak in reševanje zapletov, ki si jih je z neprimernim pristopom povzročil sam. Če imamo tako dobro gorsko reševalno službo, reševanje nikakor ni pravica lahkomiselnežev, ki precenjujejo sebe in podcenjujejo gore.