Planinski portret: Tomaž Willenpart, predsednik PD Ljubljana Matica

Tomaž Willenpart je član PD Ljubljana Matica od leta 1973. Službene zadolžitve – je vodja sekcije za investicije na Direkciji RS za infrastrukturo – mu pogosto pridejo prav tudi pri delu društva, saj imajo pet planinskih koč, v svojih načrtih pa vrsto investicijskih projektov. Trenutno je jedro naporov posvečeno prenovi sanitarij v Triglavskem domu na Kredarici z novo čistilno napravo.

Tomaž ne pleza več, koče zaradi svoje funkcije obiskuje večkrat letno, vsak mesec pa se vsaj enkrat odpravi v gore. S Tomažem se že dolgo poznava, svoje čase sem bil tudi član upravnega odbora, zato sva se v pogovoru tikala.

Koliko članov imate letos? Kaj kažejo trendi?
Pričakujem, da bomo dosegli številko 3000. V primerjavi z lanskim letom gre za porast. Sicer pa je v primerjavi z lani vse porast, saj je bilo leto 2014 zelo slabo.

Kaj naredite za povečanje članstva?
Največ naredimo s svojimi programi, ki zajamajo dobro polovico članstva. V največji meri k temu pripomore dejavnost Vodniškega odseka. Ostala polovica se včlanjuje zaradi različnih vzrokov. Pri starejših je velik vzgib pripadnost društvu. Na račun ugodnosti, ki jih nudimo kot društvo, se jih včlani sorazmerno malo. Precej pripomore lokacija pisarne na Miklošičevi. Včasih so se ljudje tam včlanjevali tudi ob sobotah, ko so lovili prve avtobuse in vlake, česar pa danes ni več. Nekaj se jih včlani preko Naveze in Petrola, medtem ko včlanjevanje prek interneta raste prepočasi, v lanskem letu nekaj preko 500. Očitno je tak način kljub računalniški dobi še preveč zapleten. Sistem članskih izkaznic z nalepkami se mi ne zdi primeren, brez nalepk bi bilo lažje. Posebne promocije za višanje članstva nimamo, se mi pa zdi, da je bila npr. postavitev bivaka pod Skuto letos najboljša promocija. 

Dolgo časa si že predsednik največjega društva v Sloveniji. Ti to še vedno predstavlja izziv?
To mi predstavlja predvsem popestritev prostega časa glede na obremenitve v službi. Pošteno povedano, funkcija predsednika ni tako naporna. Sicer zahteva nekaj časa, a imam ekipo sodelavcev, ki dobro delajo, kar pa seveda ne pomeni, da ne bi mogli še boljše … 

Starostna struktura vodstva je danes precej pomlajena, v preteklosti pa je bilo več starejših, preverjenih kadrov. Kako funkcionirate?
Matica kot organizacija deluje še iz časov Gregorja Klančnika, ki je bralcem Planinskega vestnika verjetno dobro znan. Takrat smo vzpostavili tri sektorje: planinsko-alpinističnega kot ključnega ter gospodarskega in investicijskega. Vsakemu sektorju je bil določen vir financiranja in prelivanja med sektorji praktično ni. Tako vsak točno ve, s kakšnimi sredstvi razpolaga, kar je izredno pomembno za planiranje. Matica sodi med večja društva v Sloveniji, kjer je čez 50 društev, ki imajo preko en milijon evrov prometa, kar pomeni, da imamo tudi zunanjo revizijo. Dejstvo je, da moramo imeti finance urejene, sicer bi bili v anarhiji. Planinsko-alpinistični sektor se deli na odseke: alpinistični, mladinski, vodniški, markacijski in odsek za varstvo narave. Dejavnost nekdanjega propagandnega odseka so prevzeli ostali odseki. Odseki so močni, pomembna dejavnost nekaterih je tudi organizacija predavanj.

Moje osebno vodilo je, da je treba združiti modrost starejših in zaletavost mlajših. To nam v precejšnji meri uspeva, saj je približno pol članov upravnega odbora starejših od petdeset let, pol pa mlajših. Upravni odbor odločitve sprejema v celoti s konsenzom, nikoli ni preglasovanja. Pomlajevanje vodstva se je zgodilo samo od sebe. S ključnimi ljudmi, za katere mislim, da so pomembni za društvo, sem se osebno pogovoril. V vodstvo največ kadrujemo iz odsekov, tudi iz bivših načelnikov.

Ste zadovoljni z letošnjim obiskom v kočah?
Moramo biti zadovoljni, lani je bilo precej slabše. Sezono bi ocenil nadpovprečno, še zdaleč pa ne najboljšo.
 

Znano je, da so velik problem Kredarice sanitarije. Ali se tega problema nameravate kdaj lotiti in kako?
Seveda. Radi bi postavili čistilno napravo od vhoda v Triglavski dom v smeri starega dela koče. Obstoječi rezervoar za vodo bi izkoristili za zadrževalnik ter zgradili manjkajoče module in uredili straniščno vodno izpiranje. Vodo bi tako zajeli v sistem, ki bi preko poletja, ko koča obratuje, delovala, krožila in bi omogočala vodno izpiranje, pozimi pa bi imeli suha stranišča. Predlani smo pripravili projektno dokumentacijo, a smo zadeve zaradi slabe sezone prestavili na letos. V vmesnem času smo pridobili dobre vhodne podatke in se povezali z inštitucijami, ki zadeve obvladujejo. Letos smo razpis ponovili, oktobra je bilo odpiranje ponudb. Računamo, da bodo zadeve preko zime sprojektirane, pridobljena ustrezna dovoljenja in da bomo imeli v začetku naslednje sezone gradbeno dovoljenje. Upamo tudi na evropska sredstva, saj brez tega ne bo šlo. Projekt je ocenjen na 250.000–300.000 evrov, imeli pa smo ponudbo celo v višini enega milijona evrov! Gre za zelo zahtevno gradnjo, saj se zakonodaja s področja narave in okolja neprestano spreminja, zahteve pa so vedno večje. Odločiti se bo treba za rešitev, ki bi bila optimalna glede vzdrževanja, zakonodaje in okolja.

Na forumih in v pismih bralcev smo letos zasledili nekaj pripomb na prekoračene najvišje cene v kočah, ki jih določa PZS in ki med drugimi letijo tudi na vaše društvo. Gotovo jih poznaš. Kako bi jih komentiral?

Odkrito povem, da smo s PZS prejeli opomin zaradi nespoštovanja cen. Pred tremi leti smo v skupnem dogovoru iz istega razloga ustanovili podkomisijo za visokogorske postojanke, kjer smo se začeli dogovarjati, kako bi te zadeve reševali. Z obžalovanjem ugotavljamo, da je z imenovanjem nove gospodarske komisije ta podkomisija formalno ugasnila. Ne želim se spuščati v to, ali je delovala ali ne. Dejstvo je, da je bila ustanovljena in da so bila v njej vsa društva, ki imajo take postojanke. Letos ni prišlo do zbora gospodarjev niti do usklajevanja cen. V planinski organizaciji je skrajni čas, da se neha plansko načrtovanje in da pridemo na tržni sistem. Prepričan sem, da cene zato ne bi prav nič zrasle. Sedanje umetno določanje cen od ljudi, ki ne poznajo poslovanja, predvsem pa se ne poglabljajo v strukturo cene in s tem povezanimi stroški, je nedopustno. Zato tudi naš sorazmerno oster odgovor v smislu, da smo samostojen gospodarski subjekt. Navsezadnje smo res, saj predsednik odgovarja za vse. Strinjam se, da se v vsaki koči zagotovi neki odstotek ležišč, recimo skupna ležišča, kjer bi imeli člani društev 50-odstotni popust, tu ni dileme, v ostalih kapacitetah pa 25 odstotkov popusta. Kar se hrane, vode idr. tiče, bi se pa morale cene sprostiti v celoti. Gre namreč za prost pretok blaga, storitev in materiala, kar je eno od štirih osnovnih načel Evropske unije.

Občasno se pojavijo različna tolmačenja glede ustanovitve podružnice Osrednjega društva SPD leta 1893. Kako jim odgovarjaš?
Prepričan sem, da smo ta problem rešili, in se ne želim več spuščati v polemike. Dejstvo je, da je bila Matica ustanovljena že pred dobrimi 120 leti in da je imela takrat naziv SPD. Osrednje društvo se je ločilo od dela, ki ga danes predstavlja PZS, šele po 2. svetovni vojni. Iz SPD sta nastali sedanja PZS in eno od društev, to je PD Ljubljana Matica. Podružnice, ki so bile ustanovljene v obdobju od ustanovitve do 2. svetovne vojne, so postale samostojne tako kot mi. V tem ne vidim nobenega problema razen dejstva, da smo nastali leta 1893. Temu ne more nihče oporekati. To smo napisali tudi v svoji knjigi ob 120-letnici. Sam sem imel stike s člani društva, ki so bili člani SPD pred drugo svetovno vojno in so mi jasno zatrdili, da je to nesporno res. Dejstvo pa je, da to težko dokažemo, ker je Matica arhiv predala na PZS, kjer pa je klavrno končal, saj je najprej zgnil, potem pa še zgorel. Matica je na PZS predala tudi knjižnico SPD; gre za približno 6000 knjig, ki pa so prav tako v vlažnih prostorih klavrno končale. Navsezadnje smo naredili gesto in predlagali Ministrstvu za kulturo, da bi mi le vzdrževali Aljažev stolp na Triglavu. Strinjamo se, da stolp upravlja PZS, iz tehničnih razlogov pa bi bilo smiselno, da bi ga prevzeli mi, navsezadnje smo ga upravljali in vzdrževali, vse odkar stoji.

Tomaž Willenpart

Kako je prišlo do prenove novega bivaka pod Skuto?
V dogovoru z Office arhitekti. Zamenjava je bila v planu že lani, a je bilo preveč slabega vremena. Potem se je zgodila znana zgodba z bivakom 2 pod Rokavi in na koncu je padla odločitev o spremembi lokacije. Z zadovoljstvom povem, da so člani AO opravili precej prostovoljnih ur in žrtvovali več vikendov kljub pomoči helikopterja. Danes imamo najlepši bivak v Sloveniji. Uradno smo ga odprli 1. oktobra, dodali smo še ležišča in odeje.

Kakšno vizijo imaš glede planinstva v Sloveniji? Ali v društveno okolje vključevati tudi gorske športe, kot je gorsko kolesarstvo? Kaj meniš o nadelavi novih ferat, ki jih društva vedno več gradijo?
V zgodovini planinstva so bili smučarji in jamarji del planinske organizacije, danes pa so samostojne organizacije. V društvu imamo skupino gorskih kolesarjev, ki si željo ustanoviti svoj odsek, vendar bi morali prej spremeniti pravilnik. Znotraj Vodniškega odseka imamo seniorsko skupino vodnikov. Načelno smo odprti za vse, saj je to dobro za vse.

Kakšna bo prihodnost PD Ljubljana Matica?
Takšna, kot je zdaj, ker združuje ljudi, ki jim hribi nekaj pomenijo. Mi smo društvo ljudi s skupnimi interesi ljubiteljev gora, tukaj je naše mesto. Kljub vsem krizam število članov dokazuje, da delamo solidno. V prihodnje si želimo predvsem poživiti delo odseka za varstvo narave. Navsezadnje gre za odnos do narave, po drugi strani pa tudi za tržno nišo, saj lahko na ta način pridobivamo članstvo in, bodimo pošteni, tudi sponzorje. Želimo si zgraditi športno-plezalni center, pri čemer pa nismo najbolj uspešni, saj zakonitosti kapitalizma niso ravno naklonjena društveni dejavnosti. V vodništvu bi težko kaj izboljšali, navsezadnje si ga pomagal pred leti na noge postavil tudi ti. Tu žanjemo velike uspehe. Pri mladincih si želimo večje aktivnosti s strani šol, imamo težave z mentorji, kar pa je splošen problem. Markiranje poti nam gre dobro od rok, čeprav ni lahko dobiti ljudi, ki bi radi delali.

Kakšno PZS si želiš?
Predvsem mnogo manj birokratsko, kot je sedaj. Tako kot sprejemamo odločitve v našem društvu, , tako vidim tudi delo v PZS.. Preveč birokratskih ovir, z veliko pravilniki gotovo ni rešitev, to ljudi odganja od prostovoljnega dela.

Te zanima mesto predsednika PZS?
Ne.

S Tomažem Willenpartom se je pogovarjal Vladimir Habjan.

Intervju v tiskani obliki najdete v novembrski številki Planinskega vestnika.