četrtek, 15. oktober 2015, ob 12. uriPZS
Čaj, dekica in ... Planinski vestnik – prava družba za deževne dni
Aljaž Anderle se je razpisal o testiranih lahkih vetrovkah, Tina Leskovšek nam predstavi delovanje Gospodarske komisije Planinske zveze Slovenije, ki pokriva dejavnosti planinskih koč. V želji po kar se da pestrem doživljanju njihove gostoljubnosti se rojevajo zanimive ideje - kako deluje planinska knjižnica na 1796 metrih nam bo opisala Zdenka Mihelič.
Najdemo pa tudi vsebine za ljubitelje narave ... Dušan Klenovšek se sprašuje kaj počnemo, Matija Križnar je za bralce Planinskega vestnika raziskal skrivnosti Olševe, Miha Pavšek pa se, kakor že tolikokrat, obrača k vremenu.
Zanimivih vsebin je torej več kot dovolj ... najdete jih na ustaljenih mestih!
Prijetno branje!
Kazalo (1,4 MB)
Uvodnik Jureta K. Čokla
Nedolgo nazaj se je na enem izmed naših forumov razvnela žolčna razprava o poseganju v naše gorske poti. Razlog za to je bilo izsekavanje ruševja na gorniški poti Planica-Pokljuka ali na kratko PP. Poseg ni bil prvi izmed podobnih, to se je dogajalo že prej na tistih etapah, ki so slovele, zdaj pa nekoliko manj, po pravih bojih z ruševjem. Neznanci (ali pa tudi ne, na forumu so očitno vedeli, za koga gre) so "očistili" celoten del tako temeljito, da od "zelenega pekla" ni ostalo kaj dosti več kot spomini na nekoč peklensko prebijanje skozi nepregledno zelenilo, ki je skozi spuščalo samo najvztrajnejše. In ponekod zakrivalo tako in tolikokrat opevane prehode, ki so sploh največja draž te posebnice med gorskimi potmi (če ji tako sploh lahko rečemo), ki je tudi osrednja tema te številke Planinskega vestnika.
Dušan Vodeb in Uroš Župančič sta prvotno želela pot PP izročiti v širšo uporabo gorniški javnosti ob jubileju prvega vzpona na Triglav in 80. obletnici Planinske zveze Slovenije (PZS) in seveda tudi v čast jubileju Dušana Vodeba, ki je takrat praznoval 50. rojstni dan. Po zapletih z imenovanjem in odločnostjo takratnega vodstva PZS, da je treba tovrstne poti nadelati in za¬varovati, sta sklenila, da jo označita zgolj z rdečimi črkami PP in piko iste barve ter s skromnim opisom, ki naj bi predvsem motiviral prave ljubitelje gora k samostojnemu iskanju prehodov in spoznavanju neokrnjenega gorskega sveta. Tako je pot vse do danes ostala prepuščena raziskovalcem najskrivnostnejših delov naših gora in kljubovala nekaterim poskusom "poe¬nostavljanja", kakršen je bil tudi slednji. A kako dolgo še?
Dr. Peter Mikša je vzpon prvopristopnikov na Triglav označil za podvig, primerljiv z današnjim vzponom na Mount Everest. Danes se na našega očaka vijejo cele procesije "pravih Slovencev" in nekoč mogočna gora je zdaj v gorniškem smislu relativno lahko dostopen cilj. Enako velja za Everest. Tam so nepalske oblasti nekaj časa želele celo postaviti statično lestev na tako imenovani Hillaryjevi stopnji - po besedah Reinholda Messnerja zadnji točki selekcije, ki še odloča o tem, kdo bo stal na strehi sveta in kdo ne. Podobne ideje so pred nekaj leti burile duhove tudi pri nas; veliko se je govorilo celo o ferati - se opravičujem - zavarovani plezalni poti čez slovenskim alpinistom sveto Sfingo v Triglavski severni steni. K sreči se ne ena ne druga ideja nista uresničili in tako so vsaj nekatere gore ohranile svojo prvobitno podobo. Ali vsaj približek takšne, saj pri nas razen zares redkih izjem ni gora, na katere ne bi vodila označena in zavarovana pot.
Ob tem se vprašanje, ključno za ta uvodnik, zastavlja kar samo od sebe. Zakaj pa bi morali na vsako goro speljati zavarova¬no in označeno pot? Kje piše, da morajo biti vse gore dostopne vsem? Prosim, ne opletajte s pravicami do dostopnosti do česarkoliže, ker naj bi vam to omogočala ustava ali kak drug zakon. Seveda vam nihče ne more preprečiti, če želite postati voznik formule 1. Pa postanejo vozniki formule 1 vsi in se razume, da mora ta dejavnost biti dostopna vsem? Ne. Lahko pa osebni avtomobil vozi skoraj kdorkoli.
Enako bi moralo veljati tudi za tiste redke gore in poti, ki so ostale take, kakršne so bile. Kdor ne zmore, naj si izbere lažjo pot. Teh je v izobilju. Z markacijami, zgledno očiščenih in s celo kopico varoval, ki poskrbijo za varnost številnih obiskoval¬cev naših gora, ki jih brez njih ne bi videli nikoli. Tiste maloštevilne bisere, ki imajo svojo vrednost ravno zaradi prvinskosti in resnega pristopa, ki ga zahtevajo, pa pustimo zanamcem takšne, kakršne smo dobili. To je njihov čar in smisel. To sta leta 1978, ko sta objavila vodnik, želela tudi avtorja gorniške poti Planica-Pokljuka. Zato sta jo trasirala samo z rdečimi pikami in skromnimi napotki. S tem sta dala gornikom darilo, ki presega vsak napor, ure iskanja prehodov in napornega plezanja skozi ruševje. Podarila sta jo tistim, ki jo zmorejo in predvsem razumejo njen čar. In taki je ne obiskujejo z žagami in sekirami.
»Nikomur bi ne bilo bolj hudo kot meni, če bi kdaj po PP hodili planinski kričači in vriskači, plašilci divjadi in vandalski uničevalci cvetane, s cigareto v ustih in s tranzistorjem v roki.« Dušan Vodeb v Vodniku po planinski poti Planica-Pokljuka, 1978
Jure K. Čokl
