ponedeljek, 18. maj 2015, ob 16.30 uriPZS

Gore čutim kot nekaj mogočnega, veličastnega - pogovor z Bloudkovo nagrajenko Marinko Pertot

Je prijetna sogovornica zrelih let, opazno uglajenega in tehtnega jezikovnega izražanja, morda zaradi svojega poklica ali skrbnosti naših zamejcev do materinega jezika. V njenem domačem okolju, pa tudi drugod, slovenščini in Slovencem nikoli ni bilo mehko postlano, žal še danes ne vselej in povsod, in to kljub našemu članstvu v Evropski skupnosti. Verjamem, da se ob številnih zadolžitvah in društvenih obveznostih zateka tudi v svoj intimni vrtiček biologinje, botaničarke, srčne častilke narave in gora. Nekje pač mora napajati svojo prislovično prijaznost in mehkobo.

Klikni na fotografijo za povečavo ...
Odbornica Slovenskega planinskega društva v Trstu (SPDT) je že od leta 1978. Nekaj let je bila tajnica, nato podpredsednica in od leta 2005 predsednica. Prejela je zlati znak PZS in svečano listino PZS. Na predlog Združenja slovenskih športnih društev v Italiji je bila letos nagrajena z Bloudkovo plaketo za pomemben prispevek k razvoju slovenskega športa. Kot profesorica biologije in aktivna članica vrste naravoslovnih institucij v Sloveniji in Italiji je postala pomemben steber delovanja SPDT. V času njenega predsedovanja, zadnjih deset let, društvo nadaljuje rast in išče nove vsebine, tudi mimo zgolj športnih aktivnosti, jih osvežuje z duhovno in izobraževalno bogatimi programi.
Po diplomi na tržaški univerzi (1972) se je poklicno posvetila pedagoškemu naravoslovnemu delu na Znanstvenem liceju Franceta Prešerna v Trstu, pozneje na Trgovskem tehničnem zavodu Žige Zoisa v Trstu in na podiplomskih študijih univerze. Kmalu po enoletnem izpopolnjevanju pri prof. Tonetu Wrabru na ljubljanski univerzi se je leta 1991 zaposlila na Deželnem zavodu za vzgojno raziskovanje, eksperimentiranje in izpopolnjevanje (IRRSAE). Od leta 1999 do upokojitve 2009 je bila usmerjevalka prakse bodočih srednješolskih profesorjev pri tržaški univerzi. Je avtorica strokovnih knjig, vodnikov in izvedenka za naravoslovne učne poti. Pred desetletji je aktivno sodelovala na priljubljenih mladinskih poletnih taborih Slovenskega raziskovalnega inštituta v Italiji (SLORI). Je zelo cenjena botanična vodička po naravnih biserih, zlasti na Tržaškem. Za mentorsko delo je bila nagrajena pri gibanju Znanost mladini in Prirodoslovnem društvu Slovenije.

Dolgoletno poznanstvo nama je omogočilo sproščen pogovor na ti. SPDT je v lanskem letu slavilo 110-letnico ustanovitve Tržaške podružnice SPD, ki je nastala v nacionalno mešanem okolju zaradi potrebe tržaških Slovencev po lastni organizaciji. Ali misliš, da so se osnovni cilji delovanja SPDT od tistih izvirnih, narodnoobrambnih veliko spremenili?
Zaradi oddaljenosti od gorskega sveta je bil v preteklosti odnos obmorskega človeka do planin nedvomno manj občuten, saj je v tistih časih predstavljal že dostop do gorskega sveta zahtevno in naporno potovanje. Laže mu je bil dostopen le kraški svet in Istra. A dejstvo, da sta si tu nemška planinska organizacija že trideset let, italijanska pa dobrih dvajset, prilaščali pravico potujčevanja pristno slovenskih imen krajev, vasi, gričev in voda, je spodbudilo naše predhodnike k ustanovitvi lastnega društva. V skladu s cilji, ki so si jih zastavili, so prirejali izlete in pohode, na katerih so skrbno z znamenji in imeni označevali poti. Že v prvem letu po ustanovitvi društva so v zaledju Trsta, na Krasu in v Istri označili 12 poti. Leta 1912 je Tržaška podružnica izdala zemljevid Okrožje Trsta s slovenskimi imeni krajev in vasi, delo člana Alojza Knafelca. Ob svoji 100-letnici je naše društvo začutilo kot primarno potrebo pripravo dvojezične karte in izdalo zemljevid Trst in okolica, ki ga je ponudilo tudi italijansko govorečim someščanom in drugim obiskovalcem naših krajev. Pomanjkanje vidne dvojezičnosti na teritoriju namreč naglo vodi v poitalijančenje naših krajev. Z zmanjšano uporabo se slovenska imena krajev in vasi počasi izgubljajo. Dogaja se namreč, da tudi kolegi iz Slovenije organizirajo izlet v Aurisino in v Grotto Gigante, ko je znano, da je Aurisina slovenska vas, z izvirnim imenom Nabrežina, pa tudi jama Grotta Gigante nosi ime po slovenski vasi Briščiki in je do konca prve svetovne vojne imela samo slovensko ime. Kljub velikim spremembam, ki jih je prineslo zadnje stoletje, je potrjevanje in utrjevanje naše prisotnosti na teritoriju, predvsem v mestu, še vedno prva naloga društva.
pv_pzs_marinka_pertot_foto_anka_voncina_m
Marinka (v prvi vrsti) med lanskim predavanjem Botaničnega društva Slovenije v Idriji, ko so kolegi botaniki počastili njen življenjski jubilej, foto Anka Vončina

Kaj pomeni biti predsednik Slovenskega planinskega društva v Italiji, še posebno v Trstu? Je to precej drugače kot nekje v matični domovini?

Dejavnost našega društva mora biti čim bolj razvejana, zaobjeti mora najrazličnejše, na prosto naravo vezane dejavnosti, da lahko zadosti željam in potrebam čim večjega števila članov ter jim tako nudi primerne razvedrilne dejavnosti v prosti naravi in v slovenskem okolju. Srž društvene dejavnosti je seveda planinstvo in pohodništvo, kar seveda ne pomeni le rekreacije, ampak tudi spoznavanje narave in varovanje naravnega okolja, širjenje obzorja in kulturno rast. Med številnimi dejavnostmi izstopa predvsem alpinizem. Dragocena sta raziskovalno delo jamarskega odseka in delovanje smučarskega odseka. Posebno pozornost pa društvo posveča mladini. Za šolsko mladino organizira tekme orientacijskega teka. Na krajših izletih in pohodih, namenjenih najmlajšim, ter s Planinsko šolo skušamo vzbuditi v mladih ljubezen do narave, gorskega sveta, predvsem do slovenskih gora in do slovenske zemlje, da jo bodo znali pravilno ceniti. Razvejano društveno dejavnost spremlja tudi skrb za ohranjanje in utrjevanje slovenstva in to predvsem pri mladini, ki je močneje izpostavljena vplivom večinskega naroda. Predsednikova naloga ni le v usklajevanju društvenih dejavnosti in v iskanju novih izzivov za skladnejše in učinkovitejše društveno delovanje, ampak tudi v iskanju in gojenju stikov s sorodnimi slovenskimi društvi v Furlaniji Julijski krajini in na Koroškem, s prijateljskimi planinskimi društvi v Sloveniji, predvsem s Planinsko zvezo Slovenije ter s sorodnimi italijanskimi društvi v Trstu in v Italiji. Tkanje prijateljskih vezi pripomore h gradnji mostov med ljudmi.

Verjamem, da tvoj odnos do gora ni zgolj pogled biologinje in botaničarke, ampak še kaj drugega.
Gore čutim kot nekaj mogočnega, veličastnega in skrivnostnega. Gorski svet s svojimi vršaci me vabi, da se v njem sprostim, da uživam v razkošju barv, oblik in vonjav, da odkrivam svet okoli sebe, razgled, ki mi ga je gora naklonila, skromno rastlinico v živi skali ... V intimi gorskega sveta, daleč od mestnega vrveža in vsakdanjih skrbi je človek bolj iskren sam s seboj. Prav tako dobi njegov odnos do drugih planincev, prijateljev ali občasnih sopotnikov drugačne dimenzije; postane bolj čist, odkrit in odprt. Srečanja in doživetja, ki nam jih gora nakloni, so posebna, enkratna in se neizbrisno vtisnejo v spomin.

Botanika je tudi na naših tleh tesno povezana z zgodovino človeškega raziskovanja gorskega sveta. Ali ti je bila zaradi tvojega poklica pot med planince tako rekoč usojena?
Ljubezen do narave sem začutila že zelo zgodaj. V otroških letih sem veliko uživala ob morju. Kopanje mi je bilo v posebno veselje. S starši pa smo večkrat hodili tudi na sprehode v bližnjo okolico, gorski svet pa sem spoznala razmeroma pozno. Živo se spominjam maturantskega izleta po takratni Jugoslaviji. Ko smo se z avtobusom pripeljali na Vršič, sem ostrmela, ostala sem očarana. Prvič sem videla mogočne vrhove, ki so se kopali v soncu. Nisem poznala njihovih imen, a slika se mi je za vedno vtisnila v spomin. Še danes me pogled na ta predel Julijcev vsakič posebno prevzame. Gorski svet me je nato pritegnil kot magnet. Vzporedno s poznejšim podrobnejšim spoznavanjem flore in vegetacije gorskega sveta ter z raziskovalno dejavnostjo se je ta ljubezen še krepila in utrjevala. Pridobila je globlji smisel. Zato res ni čudno, da sem se naenkrat znašla v tej veliki družini ljubiteljev gora.

pv_pzs_marinka_pertot_foto_zarko_rovscek_m4

Marinka Pertot, foto Žarko Rovšček
Predavateljske večere kot posebno obliko izobraževalne in duhovne obogatitve članov prirejate pri vas že vrsto let. Kaj je težišče programa in njihov glavni cilj?
Celovečerna predavanja za obogatitev društvene dejavnosti je uvedla že dr. Sonja Mašera. To so bila leta prvih himalajskih odprav. Živo se še spominjam nepozabnega predavanja Aleša Kunaverja in prikazov gorske flore prof. Toneta Wrabra. Ko sem pozneje pristopila v odbor, mi je takratni predsednik inž. Pino Rudež leta 1978 kot prvo nalogo poveril tako imenovano predavateljsko dejavnost. Od takrat me še niso razrešili te naloge. V obdobju od jeseni do pomladi prirejamo po eno predavanje mesečno. Ti večeri imajo poleg duhovne obogatitve tudi združevalno in povezovalno funkcijo, predvsem v zimskem času, ko so izleti redkejši in velikokrat zaradi slabega vremena odpadejo. Program je raznolik; veliko je potopisnih predavanj, sledijo prikazi značilnosti in posebnosti bližnjih krajev kot vabilo v Julijce, Karnijske Alpe ali v druga bližnja gorstva. Velikokrat posvečamo večere naravoslovnim, ekološkim in okoljevarstvenim tematikam, članom predstavljamo knjižne novosti iz planinske literature ali jih seznanjamo s posebnimi podvigi in uspehi članov ali  slovenskih alpinistov nasploh.

Bloudkova plaketa, ki si jo pred kratkim prejela, je prav gotovo lep dokaz, da je bil tvoj prispevek k razcvetu planinstva opažen tudi izven naše organizacije. S kakšnimi občutki si prejela priznanje?
Čutim ga kot priznanje celotni ekipi, ki se dan za dnem nesebično trudi za rast našega društva, kot priznanje tistim, ki so daljnovidno in pogumno društvo ustanovili, in tistim, ki so ga vodili pred menoj, saj brez njihovega dela današnje društvo ne bi obstajalo. Pa tudi kot priznanje našim zvestim članicam in članom, kajti brez članstva tudi društva ni. Istočasno ga čutim kot potrditev, da so bile dosedanje izbire pravilne, in kot spodbudo za nadaljnje delo.

Najin pogovor sva zaključila na ogledni turi za bližnji izlet tržaških planincev, na soškem prizorišču krvave prve svetovne vojne, med davno zaraščenimi stoletnimi ranami od številnih granat. Marinka kar ni mogla iz svoje kože. Z očmi in rokami je božala prve pomladne poganjke in cvetlice, ki vzbujajo spoštovanje do vedno obnovljive moči narave in nas, vsem preteklim vojnim grozotam navkljub, navdihujejo z večnim optimizmom.

Žarko Rovšček

Intervju je objavljen v majski številki Planinskega vestnika 

Septembrski Vestnik je tu

Septembrski Vestnik je tu

sobota, 18. september 2021

Septembrska številka Planinskega vestnika ponovno prinaša veliko zanimivega branja. V prvem delu pišemo o državnem odlikovanju red za zasluge, ki ga je iz rok predsednika Slovenije Boruta Pahorja Planinski vestnik dobil ob 125-letnici izhajanja, ki smo jo obeležili lansko leto. Svoja mnenja in čestitke so podali tudi številni, ki redno berejo in spremljajo Planinski vestnik skozi čas. V nadaljevanju sledi tema meseca, posvečena štiridesetletnici Zakona o Triglavskem narodnem parku in še nekaterim drugim obletnicam naših parkov.

Poletna - dvojna številka Planinskega vestnika

Poletna - dvojna številka Planinskega vestnika

ponedeljek, 19. julij 2021

Danes je izšla nova, dvojna - poletna - številka Planinskega vestnika. In kot že nekaj let tudi tokratno poletno številko krasita dve fotografiji čez tri strani. V temi meseca pišemo, kako lahki in hitri smo v gorah. Razmišlja več alpinistov, gorskih vodnikov in vodnik PZS.

Junijski Vestnik o baronu Zoisu

Junijski Vestnik o baronu Zoisu

petek, 18. junij 2021

V junijski temi meseca smo se posvetili velikemu razsvetljencu, baronu Žigu Zoisu. Baron Sigismondo (Žiga) Zois (1747-1819) je splošno znan kot podpornik kulture, nekoliko manj pa kot naravoslovec in mecen znanosti. Financiral je dve odpravi na Triglav, seveda tudi z namenom, da bi odkrili cenjeno železovo rudo.

Iskanje med novicami