September 2026

Kar je bilo v gorah preplezano in dokumentirano, naj bi bilo ohranjeno za zgodovino. Pa vendar ni tako. Iz zgodovine lahko človek tudi izgine. Ne zato, ker ne bi bil dovolj dober, pogumen ali pomemben, temveč zato, ker se njegovo življenje ne prilega zgodbi, ki smo jo pozneje želeli pripovedovati o sebi. V prejšnji številki smo objavili prispevek o Anni Escher, tokrat objavljamo še članek o Joži Lipovcu. Njuni življenji sta bili zelo različni, alpinistična pot pa tesno prepletena. Oba sta med svetovnima vojnama sodila med naše najvidnejše plezalce. Plezala sta z največjimi imeni svojega časa in sodelovala pri vzponih, ki še zdaj vzbujajo spoštovanje.
Anna Escher, rojena v Tržiču, je opravila številne zahtevne vzpone doma in v tujini. Plezala je z Angelom Dibono in Emiliem Comicijem, takratnima velikanoma evropskega alpinizma. Leta 1925 je z Dibono opravila prvenstveni vzpon v Špiku, vendar je bila njuna smer pozneje napačno pripisana drugim, njeni poskusi, da bi napako popravili, pa so ostali brez odziva.
Tudi Joža Lipovec je opravil več prvenstvenih vzponov. Plezal je s Pavlo Jesih, predvsem pa z Anno Escher ter Emiliem Comicijem. Med njegovimi dosežki je severozahodni raz Široke peči, kjer je v prvem poskusu vodilni Comici obrnil. V drugem poskusu je navezo vodil Angelo Dibona, toda Lipovec je bil tisti, ki je preplezal ključno mesto.
Anna in Joža nista bila obrobni osebnosti našega alpinizma. Morala bi imeti svoje mesto v našem zgodovinskem spominu, a ga nimata. Anna se je rodila v Tržiču, vendar po starših ni bila slovenskega rodu. Po poroki je živela v različnih državah, toda domotožje jo je vedno znova vleklo domov v Tržič in v slovenske gore. Po vojni je bilo nacionalizirano njeno veliko družinsko premoženje, toda to je nikoli ni odvrnilo od vračanja domov ali od skrbi za nekdanje zaposlene v njihovi tovarni, ki jim je pomagala v težkih časih.
Joža Lipovec se je rodil kot Slovenec in se še kot otrok s Primorske preselil v Ljubljano. Med vojno je sodeloval pri pomoči partizanskemu gibanju in ilegalni tiskarni, po vojni pa je zaradi naivnosti in nepotrebnega strahu odšel čez mejo. Oblasti ga niso ničesar obtožile, vendar se domov nikoli ni upal vrniti.
Pri obeh se pokaže neprijetna resnica: človeka presojamo po pripadnosti, ne po dejanjih. Anno smo odrinili, ker ni bila dovolj slovenskega rodu, Joža je postal nezaželen zato, ker je odšel na Zahod. Njuni imeni sta se izgubili med poznejšimi nacionalnimi in ideološkimi delitvami.
Zamolčevanje preteklosti pač nikogar ne poveliča. Če iz zgodovine izločimo Anno Escher in Jožo Lipovca, s tem Pavla Jesih, Mira Marko Debelakova ali Joža Čop ničesar ne pridobijo. Nasprotno - če odstranimo posamezne člene, zgolj osiromašimo celotno zgodbo.
Anna in Joža opozarjata, da naš alpinizem nikoli ni nastajal v osami. Razvijal se je tudi v srečevanju Slovencev, Italijanov, Avstrijcev, Nemcev in drugih. Naveze so vedno nastajale na podlagi prijateljstva in zaupanja. Plezalci so drug od drugega prevzemali znanje in si v steni zaupali življenje. Zato je toliko bolj nerazumljivo, da smo jih pozneje začeli ločevati in razvrščati po merilih, zaradi katerih je nekatere doletela pozaba. Posledica so bili napačni podatki in neraziskani življenjepisi.
Oba članka sta več kot predstavitev dveh alpinistov. Sta tudi opomin urednikom, zgodovinarjem in vsem nam, ki pripovedujemo zgodovino. Naša naloga ni varovati udobne podobe preteklosti, temveč iskati resnico - tudi kadar je zapletena, politično nerodna ali drugačna od tistega, kar so nas nekoč učili. Ker domoljubje ni le goveja juha z rezanci; lahko je tudi pokrajina, h kateri se človek vse življenje vrača v mislih, čeprav živi daleč stran.
Anna Escher in Joža Lipovec sta slovenskim goram pripadala z vsemi svojimi vzponi, prijateljstvi in spomini. Čas je, da jima vrnemo mesto v zgodovini slovenskega alpinizma.