Junij 2023

Revija, ki jo držite v rokah, je moja 250., odkar sem urednik. Od septembrske številke leta 2001 do danes se jih je nabralo toliko. Prvo leto štiri, potem po enajst do leta 2005, od takrat naprej po dvanajst do leta 2014 (izhajali smo vsak mesec), nato pa spet po enajst do današnjih dni, pa še šest letošnjih. Ne, od vseh urednikov jih nimam največ, absolutni rekorder je Tine Orel s 360 številkami.
Ta številka je malce karnijsko obarvana. V sredici predstavljamo Furlanske Dolomite in štiri tamkajšnje gorniške cilje. O Karnijskih Alpah je bilo v Vestnikih do zdaj napisanega kar precej. Prednjači dolga saga dr. Viktorja Vovka, ki je med letoma 1960 in 1968 prvi sistematično raziskoval in opisal Karnijce. Pa Vovk niti ni bil prvi. Kolikor mi je znano (tako pravi tudi kazalo revije strani www.planinskivestnik.com), je bil prvi objavljeni članek s tega območja leta 1937 (številka 11) avtorja dr. Josipa Cirila Oblaka z naslovom V Karnijskih Alpah. O svojih turah po Karnijcih je pisal dr. Henrik Tuma. V letih med 1929 in 1932 je Mira Marko Debelak v več člankih opisovala plezalne vzpone, ki jih je opravila skupaj z Edom Deržajem in Sergejem Černivcem. Za Vovkom sledi dolg premor, ko o Karnijcih ni bilo ničesar. Ponovno se članki s tega območja pojavijo šele v novem stoletju - prvi evidentirani zapis je iz leta 2001 (Marjeta Štrukelj: Zuc dal Bor - gora z upognjenim križem).
Zakaj vam to razlagam? Zato, ker se je po tej objavi seznam zapisov o Karnijskem gorstvu silno povečal. Zadnja leta s tega območja redno objavljamo po več prispevkov na leto. Kaj nam to pove? Da smo se Slovenci odpravili tja, torej za mejo raziskovat tudi druga gorovja, ne le naših. Še kako dobro se spomnim, kako se je obisk Zahodnih Julijcev po izidu izbirnega vodnika Zahodne Julijske Alpe leta 1998 (Sidarta) avtorja Andreja Mašere povečal. Podobno velja tudi za Karnijske Alpe, le da s tega območja do zdaj nismo imeli tako bogatega vodnika.
Ko v Vestniku pišemo o gorah, turah in krajih v tujini, ne morem mimo vprašanja, ki se nam v uredništvu redno pojavlja. Zakaj je sploh treba čez mejo? Ali nam tukaj kaj manjka? Zakaj v reviji pišemo o tujih gorah, saj s tem onečaščamo lepoto naših gora. Ne boste verjeli, taka vprašanja dobivam tudi od piscev sredice, torej ne nekih "nepoznavalcev", ampak od tistih, ki razlagajo poti po gorah, pišejo o njih in jih priporočajo za obisk. Vendar, ali si predstavljate, da bi pisali o Triglavu, Jalovcu ali Grintovcu vsak mesec? Torej v času mojega urednikovanja 250-krat? Eno in isto! Verjemite mi, tudi največji zaljubljenci v gorski svet bi se tega naveličali. Ponovno poudarjam, da se lepot naših gora zavemo šele takrat, ko jih primerjamo z drugimi, torej ko se vračamo iz tujih gorstev.
Moje poti po Karnijcih sta spodbudila kolega Andrej in Urška Stritar, ki sta spisala prvi vodnik (Karnijska potepanja, Kibuba, 2006). Gre za kombinacijo vodnika in potopisnega raziskovanja gorovja, kjer je nanizanih 58 ciljev, od zahtevnih vrhov do prečenj po dolinah in nižjih kucljev, tudi v snegu, obsega pa večino območja Karnijcev, tudi zahodnejših. Ta vodnik je bil nekaj časa poleg informacij na spletu edini oprijemljivi priročnik za ljubitelje Karnijskih Alp.
Približno v času, ko bo izšla ta številka Vestnika, prihaja na slovenski trg novi vodnik, ki sva ga napisala skupaj z Ireno. Kot je zapisal urednik Andrej Stritar: "Čeprav je to izbirni vodnik, Slovenci s to knjigo dobivamo tako rekoč enciklopedijo Karnijskih Alp ... Prepričan sem, da bo dolga leta in desetletja v veselje in pomoč generacijam ljubiteljev nekoristnega, a tako lepega sveta!" Priznam, tako kot njega so tudi mene Karnijci s svojo čarobnostjo, raznovrstnostjo in divjino zasvojili in jih obiskujem vedno znova in tudi pisali bomo še vedno o njih. O tem, kam na pot, pa se seveda odločate sami. A kakorkoli že, naj bo srečno tukaj in tam!