Revija za ljubitelje gora že od leta 1895, foto: Vladimir Habjan
Pisma bralcev - December 2010

Obeležja na planinskih vrhovih

Teden je bil zelo naporen. Že v četrtek, glede na vremensko napoved, da bo nedelja sončna, je padla odločitev. Vseeno kam, samo nekam v naravo, v mir, tišino. Prva misel je bila zaradi bližine Pohorje. Težki ameriški gozdni stroji, ki uničujejo vse pred seboj. Z motorji in štirikolesniki razrite in uničene planinske poti in njihovo brnenje. Gobarji, ki kričijo in žvižgajo eden drugemu, da se ne izgubijo, v pomoč so jim psi ... Če rabim mir in tišino, torej Pohorje odpade. Kamniške Alpe bodo za sprostitev!
Odločim se za enega od vrhov, ki sega krepko čez dva tisoč metrov. Tam bo mir, ne bo ničesar, kar bi zmotilo užitke ... Bila je res lepa, čudovita sončna nedelja. Ena redkih v letošnjem letu, ki nam je postregla s takšnim vremenom. Gledal sem proti vrhu, stene in skalne gmote so bile iz belega apnenca. Le tu in tam malo sivkaste barve. Od daleč je bilo videti, kot da je nekdo z vrha zlil belo barvo po njegovem pobočju. Po strmem in dolgem vzponu sem zagledal vrh, na vrhu pa neko sivo črno gmoto. Korak mi je kar zastal od presenečenja, saj pred leti, ko sem bil tam, tega še ni bilo.
Običajno se mi korak, ko zagledam vrh, upočasni, velikokrat se ustavim za razgledovanje okoliških vrhov. Ko me od cilja loči le še nekaj metrov, so razgledi še lepši, užitek popolnejši, saj je cilj praktično dosežen. Tokrat pa je bilo drugače. Noge so komaj dohajale željo, da ugotovim, kaj neki je ta sivo črna gmota. S približevanjem je gmota dobivala jasno obliko. Nekakšna škatla z okroglim masivnim pokrovom. Bleščeč sivo črni marmor. Sredi apnenca! Enak, kot na večini grobov na pokopališčih. Verjetno uvožen. Kar ne morem verjeti. Ko se povsem približam temu "spomeniku", ugotovim, da je okrogel pokrov na škatli v resnici panoramska plošča. Stojim, gledam, kar ne morem verjeti, da je nekdo privlekel iz doline kaj takšnega. Mogoče je bil pripeljan celo s helikopterjem. Okusi so različni, toda tole nikakor ne sodi na ta vrh!
V tekstu namerno ne navajam vrha, na katerem stoji. Tudi ne navajam planinskega društva, ki je postavilo to panoramsko ploščo, kot sem kasneje ugotovil. Prepričan sem, da je planinsko društvo ploščo postavilo v dobri veri in z dobrimi nameni. Toda pri tem so ljudje, ki so sodelovali, povsem izgubili občutek za estetiko. Vrh je bil oskrunjen že pred leti, ko je bil postavljen nekakšen steber, ki je služil kdo vem čemu in zdaj razpada. Bolje bi bilo, če bi društvo vložilo trud in energijo v odstranitev razpadajočega stebra in betonskih ostankov, ki ležijo v bližini. Tako bi vrhu ponovno vrnili njegovo popolno, naravno lepoto.
Pogovarjal sem se z mnogimi planinci, ki se strinjajo z mano. Menda je PZS pred leti že zavzela stališče proti takšnemu obeleževanju vrhov. Ne bi bilo slabo, če bi ta sklep izbrskali iz arhivov in ga ponovno aktualizirali. Upam, da druga društva ne bodo posnemala takšnega početja in da to ne bo postal nekakšen trend, kot se pri mnogih stvareh zadnje čase žal dogaja. Kdo bo naredil večje, bolj bleščeče obeležje, po možnosti iz marmorja, uvoženega preko Atlantika. So res potrebna? Čemu sploh služijo? Pustimo gorske vrhove v njihovi naravni lepoti! 
Darko Lorenčič

Pravljica

Nekoč v davnih časih, ko sta v Češki koči gospodarila gospod Karničar in njegova lepa svetlolasa žena, sva se s prijateljico napotili gor. Bilo je lepo poletno jutro. Nič ni kazalo, da bi se lahko vreme spremenilo. Hajd, pojdimo na avtostop. Uspelo je. Nato pa preko senožeti in skozi dišeči gozd na turo. Ob stezi se razkazuje razcveteli rododendron. Drugo cvetje se je skrilo pred njegovim razkošjem. Nenadoma pa na nebu črn grozeč oblak. Razvezal je culo in pričelo je liti. No ja, nič hudega, samo da ni strele. Do koče sva prispeli do kože premočeni. Gospa Karničar naju je osuplo pogledala. Tisto dopoldne sva bili edini obiskovalki. Kakšna skrb. Dobili sva vroč čaj, z naju je zvlekla mokra oblačila in jih obesila nad štedilnik, da bi se posušila. S prijateljico pa sva se znašli sredi belega dne v postelji. Tega dogodka se spominjam kot lepe pravljice.
Slavica Štirn

Odmev na članek V globinah gora 

Pošiljam vam svoje pojasnilo glede pisanja v Planinskem vestniku št. 10 (oktober 2010). Prav to zadnjo številko sem z veseljem vzel v roke. Po dolgem času je bila predstavljena tudi jamarska tematika, o kateri se vse premalo piše, čeprav smo jamarji v naših gorah redni obiskovalci. Kljub izvrstno napisanim člankom na temo jamarstva pa me je v oči zbodla netočnost v članku V globinah gora izpod peresa Francija Gabrovška. Takole piše: "S prodiranjem vedno višje nad vhod je postajala vse verjetnejša povezava s katero od jam na Kaninskih podih. To je uspelo ekipi Poljakov, ki so Malo Boko povezali z jamo BC4 ..." Kot eden izmed
raziskovalcev sistema Mala Boka-BC4 se čutim dolžnega napisati naslednje pojasnilo. Jamo Mala Boka smo Tolminci skupaj z drugimi slovenskimi jamarji začeli raziskovati že leta 1974. Leta 2003 so poljski jamarji odkrili perspektiven vhod v brezno C4 na Kaninskih podih. V veliki tajnosti jim je uspelo prodreti do ožine na globini okoli -700 metrov. Vse je kazalo, da se bosta jami BC4 in Mala Boka povezali v enoten sistem. Zato smo se slovenski jamarji, okrepljeni s kolegi iz italijanske Brescie, odločili, da skupaj opremimo BC4 in razširimo problematične ožine.
Po nekaj akcijah je povezava uspela 10. decembra 2005. Prav zadnji ekipi italijanskih jamarjev pa je uspelo, da so se spustili do že znanih in raziskanih delov Male Boke. Tako je nastalo drugo najgloblje prečenje na svetu v jamah z višinsko razliko 1319 metrov. V nasprotju s tem, kar navaja avtor omenjenega članka, pa poljski jamarji niso bili prisotni pri povezavi obeh jam. Na koncu želim poudariti, da smo za povezavo obeh jam skozi desetletja v veliki meri zaslužni slovenski jamarji, svoj delež pa so prispevali tako Italijani kot Poljaki. Lep jamarski pozdrav!
Dejan Ristič



 
komentar  na turo  alpinizem  pisma bralcev  obvestila  tuji mediji o nas  Piškotki 
2010
  Januar
  April
  Maj
  Julij
  September
  Oktober
  December

2009
  Januar
  Februar
  Marec
  Julij
  Avgust
  September
  Oktober
  November

2008
  Januar
  April
  Maj
  Junij
  Julij
  Avgust
  September
  Oktober
  November
  December

2007
  April
  Maj
  Junij
  Avgust

   
 

Planinski vestnik ISSN 0350-4344
© Planinska zveza Slovenije. Vse pravice pridržane.