December 2022
Nemogoče je določiti trenutek, ko se tehtnica naklonjenosti naroda nagne na eno ali na drugo stran. A ko se nagne, tam po navadi ostane. Pri tem imam v mislih običajne ljudi, ki se v življenju s tem vprašanjem niso posebej obremenjevali. Ne glede na to pa se je zgodilo, da je nekatere od njih zgodovina pozabila in jih ni priznala kot naše, druge, na primer uspešne znanstvenike, pa posvojila, čeprav jim to ni bilo v interesu. Deljenja na naše in njihove se nismo nikoli otresli, spreminjala se je kvečjemu formulacija, kdo so "njihovi".
Pred prelomom v dvajseto stoletje je na Kranjskem vladal politični razkol, ki se je na planinskem področju odrazil tudi v boju za slovenski obraz gora, ker so nemške sekcije na Kranjskem s kočami, potmi in tablami v nemškem jeziku germanizirale vzpeti svet. Boj za gore med Slovenskim planinskim društvom in Kranjsko sekcijo DÖAV je zaradi silnih viharjev v časopisju in posameznih rušilnih akcij, ki so se jih lotevali pregreti posamezniki, dobil skoraj mitske razsežnosti.
Vemo, kako se je končalo. Monarhija je po prvi vojni razpadla in SPD je naše gore "očistila" ostankov germanizacije. Nemške sekcije so bile ukinjene in dosežki njihovih članov so se, razen redkih omemb, razblinili ob nastanku kraljevine južnih Slovanov. A to v resnici ni bilo tako preprosto, kot prebrati prejšnjo poved.
Narodnost je bila do druge polovice 19. stoletja vezana bolj na status kot na etnično pripadnost, zato so se Slovenci, ki so znotraj monarhije iskali svoje mesto, politično razdelili na tiste, ki so videli prihodnost v dogovarjanju za ugodnosti s Habsburgi, in na radikalnejše, ki so zahtevali avtonomijo.(1) Spor z dolgotrajnimi posledicami med tedanjimi klerikalci in liberalci je najbolj goreče potekal ravno v letih ustanovitve SPD. Žal je politika dvojne narave, ki je navzlic glasnemu zavzemanju za slovenstvo paktirala tudi z nemško manjšino, odigrala usodno vlogo v slovenskem planinstvu.
Na Kranjskem so po zlomu monarhije Nemci postali predstavniki sovražne države in so se morali večinoma izseliti, v obliki kolateralne škode pa je to doletelo tudi prebivalstvo, ki ga politika načeloma ni zanimala - z nemštvom ga je morda povezovala javna služba, študij ali članstvo v nemškem športnem društvu (ker slovenskega ni bilo).
Namen oktobrskega članka o alpinistih na Kranjskem in aktualna zgodba Klodwiga Tschade v nobenem primeru nista poskus rehabilitacije tedanje nemške manjšine in njene vloge v naših gorah, temveč priložnost za mehak premik dojemanja "leta nič", pravega začetka organiziranega planinstva in alpinizma pri nas.
Ko je bila leta 1874 ustanovljena Kranjska sekcija DÖAV, je bila še nadnacionalna in je imela v svojih vrstah ugledne Slovence. Tudi ponesrečeni poskus organiziranja Triglavskih prijateljev iz Bohinja, še dve leti prej, je bil zamišljen kot nadnacionalen. A glavne pobudnike je zgodovina pozneje potisnila v ozadje in prikrila dejstvo, da smo kljub opozarjanju Johannesa Frischaufa, za razliko od Hrvatov, na ustanovitev SPD po nepotrebnem čakali še dvajset let.
Podobno je bilo v alpinizmu. V evropskem merilu uspešne plezalne vzpone (tedaj še naših) fantov in deklet, smo zaradi politične etikete namerno spregledali, začetke našega alpinizma pa potisnili v čas, ko so imeli vzponi "naših njihovih" že brado. Tokratna zgodba Klodwiga Tschade, Ljubljančana slovenskih korenin in najsposobnejšega alpinista na Kranjskem pred prvo svetovno vojno, je tipično ogledalo njihovega časa.
(1) Borut Batagelj, Strukturne spremembe v dojemanju gora na Slovenskem do začetka 20. stoletja, 2010.
Pred prelomom v dvajseto stoletje je na Kranjskem vladal politični razkol, ki se je na planinskem področju odrazil tudi v boju za slovenski obraz gora, ker so nemške sekcije na Kranjskem s kočami, potmi in tablami v nemškem jeziku germanizirale vzpeti svet. Boj za gore med Slovenskim planinskim društvom in Kranjsko sekcijo DÖAV je zaradi silnih viharjev v časopisju in posameznih rušilnih akcij, ki so se jih lotevali pregreti posamezniki, dobil skoraj mitske razsežnosti.
Vemo, kako se je končalo. Monarhija je po prvi vojni razpadla in SPD je naše gore "očistila" ostankov germanizacije. Nemške sekcije so bile ukinjene in dosežki njihovih članov so se, razen redkih omemb, razblinili ob nastanku kraljevine južnih Slovanov. A to v resnici ni bilo tako preprosto, kot prebrati prejšnjo poved.
Narodnost je bila do druge polovice 19. stoletja vezana bolj na status kot na etnično pripadnost, zato so se Slovenci, ki so znotraj monarhije iskali svoje mesto, politično razdelili na tiste, ki so videli prihodnost v dogovarjanju za ugodnosti s Habsburgi, in na radikalnejše, ki so zahtevali avtonomijo.(1) Spor z dolgotrajnimi posledicami med tedanjimi klerikalci in liberalci je najbolj goreče potekal ravno v letih ustanovitve SPD. Žal je politika dvojne narave, ki je navzlic glasnemu zavzemanju za slovenstvo paktirala tudi z nemško manjšino, odigrala usodno vlogo v slovenskem planinstvu.
Na Kranjskem so po zlomu monarhije Nemci postali predstavniki sovražne države in so se morali večinoma izseliti, v obliki kolateralne škode pa je to doletelo tudi prebivalstvo, ki ga politika načeloma ni zanimala - z nemštvom ga je morda povezovala javna služba, študij ali članstvo v nemškem športnem društvu (ker slovenskega ni bilo).
Namen oktobrskega članka o alpinistih na Kranjskem in aktualna zgodba Klodwiga Tschade v nobenem primeru nista poskus rehabilitacije tedanje nemške manjšine in njene vloge v naših gorah, temveč priložnost za mehak premik dojemanja "leta nič", pravega začetka organiziranega planinstva in alpinizma pri nas.
Ko je bila leta 1874 ustanovljena Kranjska sekcija DÖAV, je bila še nadnacionalna in je imela v svojih vrstah ugledne Slovence. Tudi ponesrečeni poskus organiziranja Triglavskih prijateljev iz Bohinja, še dve leti prej, je bil zamišljen kot nadnacionalen. A glavne pobudnike je zgodovina pozneje potisnila v ozadje in prikrila dejstvo, da smo kljub opozarjanju Johannesa Frischaufa, za razliko od Hrvatov, na ustanovitev SPD po nepotrebnem čakali še dvajset let.
Podobno je bilo v alpinizmu. V evropskem merilu uspešne plezalne vzpone (tedaj še naših) fantov in deklet, smo zaradi politične etikete namerno spregledali, začetke našega alpinizma pa potisnili v čas, ko so imeli vzponi "naših njihovih" že brado. Tokratna zgodba Klodwiga Tschade, Ljubljančana slovenskih korenin in najsposobnejšega alpinista na Kranjskem pred prvo svetovno vojno, je tipično ogledalo njihovega časa.
(1) Borut Batagelj, Strukturne spremembe v dojemanju gora na Slovenskem do začetka 20. stoletja, 2010.
Dušan Škodič