Oktober 2022

"Splezaj na goro, da bi videl svet, ne zato, da bi svet videl tebe." Izjava priljubljenega zgodovinarja Davida Gauba McCullougha ml. (1) je morda zdaj aktualnejša kot kdaj koli prej. Naše zasebno življenje se je preselilo na splet, predvsem na družbena omrežja. Tisto, kar je bilo nekoč shranjeno v fotografiji ali dveh, ki jih je avtor posnel na vrhu gore, se zdaj bohoti na očeh vsem v obliki številnih fotografij, ki jih olepšujejo filtri, videoposnetkov, ki razkrivajo predvsem zmogljivost kamere na pametnem telefonu, ali zgodb z bolj ali manj posrečenimi citati znanih oseb, ki bi, če bi lahko, uporabo svojih misli v tovrstne namene verjetno prepovedali. Tako pač je - to je duh časa, v katerem živimo in kjer šteje samo tukaj in zdaj, ne pa, kako in zakaj. Nobenega smisla nima žalovati za tistim, kar je bilo in se verjetno ne bo vrnilo nikoli več. Ima pa smisel vprašanje, kaj je tisto, zaradi česar si je vredno zapomniti trenutek, ki bo čez nekaj sekund samo še spomin - v obliki zapisa v naših možganih ali pa v obliki fotografij, posnetkov ali drugih zapisov v digitalni obliki. In ne nazadnje - komu je tak spomin namenjen.
Prav gotovo ima za vzpon na goro vsak svoje razloge in v gorah vsak išče kaj drugega. Klišejski razlogi, kot so mir, tišina, razgledi, pogovori s samim seboj, iskanje lastnih meja in podobno, so, kot se zdi na prvi pogled, postali stvar knjig iz časov, ko so bile gore bolj ekskluzivne in je bilo stati na najvišjih vrhovih nekaj čisto drugega kot danes. Dejansko so gore bolj dostopne, kot so bile kadar koli. Vrhovi, ki veljajo za kultne, so ponekod postali romarski cilji s potmi, na katerih gornik ne more biti več sam.
Priti nanje je predvsem stvar organizacije, sredstev in časa, ne pa vztrajnosti, predanosti in znanja, ki so bili nekoč pogoj za vstop v tako imenovani nekoristni svet. Zdi se, da obiskovalci gora vedno bolj iščejo čim bolj zanimivo kuliso za svoje fotografije kot pa prvinskost doživetja, ki jih pripelje tja. Kot je videti, se le še redkokdo sprašuje o občutkih, ki jih doživlja na vrhu, saj je postalo bolj pomembno tisto, kar ob tem sporočamo drugim. Gore pogosto niso več cilj, ampak sredstvo za dvigovanje lastne samopodobe v očeh drugih, ki nam pritrjujejo z digitalnimi palci in podobnimi znaki odobravanja našega sporočila. Malce drugačnega, kot ga je v svojo misel tako lepo ujel David McCullough ml.; na gore ne plezamo, da bi videli svet, ampak zato, da bi svet videl nas.
Oprostiti mi morate nekoliko črnogledo pisanje o trendih, ki jih le stežka sprejemam kot le pozitivne. Nikakor nisem nazadnjaška glede uporabe sodobne tehnologije. Nasprotno. Rada delam fotografije, rada posnamem kratke videe, kjer se mi zdi primerno in varno, rada objavim fotografije, če se mi zdi, da z njimi lahko drugim povem zgodbo, ki sem jo sama doživela. A bistvo ni v digitalnem zapisu, tega razumem bolj kot opomnik ali zapisek. Saj veste, da ne pozabimo, ko leta bežijo in sekunde tečejo hitreje, kot bi si želeli. Takrat digitalni zapisi sprožijo spomin na tiste druge občutke, ki jih ne more shraniti nič drugega kot naša duša, srce ali tisto, kar nas navdihuje za obisk gora. Kar želim povedati, je zgolj misel, ki jo lahko jemljete resno, zadržano ali odklonilno.
Vaša stvar. Kot je vaša stvar, po čem si boste zapomnili trenutek, ko ste stali na vrhu ali sopihali v breg. Po številnih všečkih in filtrih, ki so nebo naredili še bolj modro, in naklonu, ki je v resnici veliko manjši kot na fotografiji, ali pa po občutku, da ste bili takrat nebu tako blizu, da bi se ga lahko dotaknili in mu prišepnili, da ste hvaležni za vsak trenutek, ki vam je bil dan tam zgoraj, kjer so stvari preprostejše in bolj poštene kot v dolini. Fotografije bodo vedno ostale, od nas pa je odvisno, kakšno zgodbo bodo pripovedovale in kakšne občutke bomo imeli, ko jih bomo gledali čez veliko let.

(1) David Gaub McCullough ml. je dvakratni dobitnik Pulitzerjeve nagrade in prejemnik medalje svobode,
enega izmed najvišjih priznanj, ki jih v ZDA podeljujejo civilnemu prebivalstvu. Umrl je avgusta letos,
star 89 let.