September 2024
Se vam vsaj včasih ne zazdi, da smo ljudje pretirano nagnjeni k skrajnostim? In to na vseh mogočih področjih in v vseh mogočih situacijah. Tudi ko gre za pisanje in branje o planinarjenju, turnem smučanju, plezanju ..., s čimer mislim tako na knjige kot časopise, revije in spletne objave.
Mogoče lahko iz tega izvzamemo knjige, predvsem leposlovne, in se najprej ustavimo pri Planinskem vestniku. Kmalu bo star 130 let. Namen njegovega izhajanja je še vedno enak kot leta 1895, le da razširjen, ne objavlja le "zanimljivih predavanj in različnih planinoslovnih spisov in slik", ampak tudi vzgaja, informira in je vestni kronist. Za človeka, ki ga zanima hribovska zgodovina, je Vestnik zagotovo najpomembnejši in najbolj verodostojen vir informacij. A če se omejim na približno zadnji dve desetletji, se je število avtorjev prispevkov zmanjšalo, čeprav je snovi za pisanje znatno več kot včasih. Več je tudi morebitnih piscev, ki pa zaradi različnih razlogov svojih zgodb ne želijo shraniti na papir.
Zagotovo je tako na padec števila prispevkov v reviji kot naročnikov nanjo vplivalo rojstvo svetovnega spleta, ki je s sabo prineslo nove načine komunikacije in širjenja informacij. Planinska in alpinistična društva so postavila svoje spletne strani in člani smo opisovali svoje hribovske dogodivščine ali vsaj objavljali fotografije z nekaj informacijami in z veseljem prebirali zgodbe drugih.
Z nastankom in priljubljenostjo družbenih omrežij so tiste strani vedno redkeje postregle z novimi zgodbami, saj je bilo laže in hitreje na primer na Facebooku objaviti nekaj slik in napisati nekaj besed o sobotni turi. Ampak počasi smo z objavami vedno bolj skromnih - in žal pogosto tudi jezikovnih - skrpucal o vseh mogočih in nemogočih podvigih v hribih krepko skrenili s poti zmernosti. Tako zelo, da so nas na to morali začeti opozarjati gorski reševalci. A gonja proti tej nezmernosti je bila očitno še preveč učinkovita in dosegli smo drugo skrajnost: objav skoraj ni več ali pa so zelo redke. Pa še te večinoma niso prav nič zgovorne - fotografija ali dve, včasih dodamo še ime gore, smeri, poti ... Namesto da bi bili naši zapisi malce bolj samokritični, objektivno informativni (vsekakor tudi subjektivni, a le doživljajsko), smo se raje začeli skrivati. Ali pa kljub temu ... Vsekakor tudi zato, ker se pojavlja vedno več nergaških komentatorjev in pokroviteljskih mnenj o na primer "nepomembni štirici", ki jo je v Nad Šitom glavi preplezal alpinist, ki med letom s težavo nabere deset vzponov. Jasno, saj ima službo z zoprnim delovnim časom in še na "fuš" dela, ker treningi, ki so si jih izbrali otroci, pač niso poceni.
Da ne bom še sama zašla v skrajnost, moram tole razpredanje malce omiliti, saj tako v Planinskem vestniku kot na društvenih spletnih straneh in družbenih omrežjih še vedno lahko beremo o dogodivščinah - ne le o samih vzponih - dobimo informacije in navdih za kako turo, na katero nismo pomislili. A vendar težnje žal kažejo, da bo tega vedno manj, kar se vidi tudi v načeloma vedno višji starosti piscev in v odsotnosti želje ali potrebe po tem, da bi tisti, ki ima o čem pisati, to tudi napisal. Čeprav je sam požiral zgodbe starih alpinistov, rad citira Zaplotnikove misli, brska po arhivu Planinskega vestnika, ko išče informacije v zapisih predhodnikov, ali konec koncev z veseljem sprejme podporo Planinske zveze Slovenije, ko gre na tabor ali odpravo. "Nima pa časa" svojih doživetij zaviti v besede in jih shraniti za tiste, ki bi nekoč tako kot on ob prebiranju njegovih zgodb bili navezani na nevidno in brezčasno vrv z njim.
"Ferajnovske četrtke" so nadomestile "ferajnovske" spletne strani, a na marsikateri se le občasno pojavijo zapisi treh članov društva, ki se izmenjavajo in včasih kaj napišejo, samo da stran ne zamre.
Družbena omrežja so odlična pogruntavščina, le to moramo vedeti, kaj početi z njimi. In če tisti alpinist, ki zaradi "fušanja" komaj najde čas za krajšo štirico, ki mu bo zagotovo prinesla več radosti kot onemu, ki nekajkrat na teden trenira za hribovske sedmice, na Facebooku zasledi, da so razmere v Skritem slapu v Tamarju dobre, bo na seznam lahko dodal enajsti vzpon.
Zakaj torej objavljati na spletu? Ker je lahko koristno in ni narobe. Ker ga za to tudi imamo in uporabljamo. Tako delimo informacije in tako jih dobimo. Tega se navadno zavemo, šele takrat ko informacije potrebujemo, in prav je, da na to pomislimo, ko jih imamo sami. Splet je dandanes za to gotovo najprimernejši, le v skrajnosti ne smemo zaiti in biti moramo dovolj selektivni ter (samo)kritični. In za kaj takega nam ni treba biti Mihelič ali Zaplotnik.
In zakaj pisati za Planinski vestnik? Omenila sem, da je kronist in pomemben zgodovinski vir, zgodovina pa je tudi pomembna učiteljica. Če hočemo, da tako ostane, moramo pisati, pisci pa morajo biti verodostojni. In kdo je lahko bolj verodostojen kot tisti, ki napiše svojo zgodbo?