Junij 2026

Naslov uvodnika sem si sposodil. Sicer izlete v hribe z otroki poimenujemo na sto in en način, meni je ta sposojen naslov "Z otroki v gore" prirasel k srcu. Preden povem, zakaj in kaj vse si s tem predstavljam, pa vendarle pojasnilo o sposojenem naslovu. Gre za naslov kultne knjige, vodnika o družinskih izletih, ki sta ga spisala Urška in Andrej Stritar leta 1998. K srcu mi je prirasla tudi zato, ker je v knjigi objavljena tudi moja fotografija z enega od številnih družinskih izletov, ko smo šli z otroki v gore.

V zadnjih dveh mesecih, ko v novi vlogi na Planinski zvezi dajem precej izjav, sem pogosto vprašan, kako dolgo hodim v hribe. In pri tem vprašanju se vedno spomnim, da me praktično vse življenje spremlja ta "Z otroki v gore". V hribe sem začel hoditi kot majhen fantič, seveda z očetom in mamo. Šla sta z otrokom v gore. In tako je bilo do najstniških let, ko me je oče vzel na brezpotja in prve lažje plezalne vzpone. Šel je z otrokom v gore. V hribe sem hodil tudi v okviru planinske skupine na šoli, otroci smo z mentorjem hodili v gore. Mentor me je kaj kmalu poslal na tečaj za mladinske planinske vodnike, kjer so nas učili tehničnih in vodniških veščin ter kako mlade voditi v gore. Za tem je prišlo obdobje, ko sem hodil v gore v družbi prijateljev iz alpinističnega odseka in v tem času je bilo hoje z otroki v gore še najmanj. A ta leta so hitro minila in kar naenkrat sem bil tudi sam oče in sem s svojimi otroki in nečaki hodil v gore. Pomagal sem tudi pri delu planinske skupine na šoli. Svojih otrok za hojo v gore nisem silil, nemalokrat mi je prišlo celo prav, da se jim ni dalo ali so imeli druge obveznosti. Takrat sem šel sam ali s prijatelji na zahtevnejše ture. Življenjski krog se vrti in zdaj sem v obdobju, ko grem v gore z otrokoma, ki sta moja vnuka, še veliko bolj pa sem vesel, ko grem v gore, spet z otroki, z mojimi sinovi, ki so med tem zrasli v može. Vsi so povezani z naravo, nekateri še posebej z gorami. Tura z njimi mi je vzpodbuda in motiv, daje mi največje zadovoljstvo. Zakaj? Ker vidim, da sem jim predal ljubezen in strast do gora. Vesel sem, ker so boljši od mene, me vzpodbujajo in me vzamejo s seboj tudi zato, da jim pokažem kakšne tudi manj znane poti, brezpotja in turne smuke. Ko sem v gorah z njimi, sem še vedno z otroki v gorah.

Otroci, mladi in potem tudi mi malo manj mladi hodimo v gore. Zakaj? Eno sta prav gotovo družinska vzgoja in tradicija, drugi izjemno pomemben del pa je načrtno delo z mladimi, ki ga že 70 let izvaja Mladinska komisija pri Planinski zvezi. Prav ob letošnjem jubileju se lahko s ponosom ozremo na prehojeno pot, na hojo v gore z otroki, na tisoče akcij, na tabore, na Bavšico in ne nazadnje lahko pogledamo tudi na to, kdo vse v naših društvih in zvezi je izšel iz Mladinske komisije. Tudi sam se bil v študentskih letih del nje in na tisti čas me vežejo čudoviti spomini na hribovska doživetja, na tečaje, na mladinske planinske delovne brigade in na družbo ter na vse tisto, kar smo ušpičili in to poskušali skriti očem generalnega sekretarja ali celo predsednika zveze. Brez skrbi, nič takega ni bilo, imeli pa smo se neskončno fajn! In ko danes čutim energijo Mladinske komisije, ki ob svoji 70-letnici pripravlja vrsto zanimivih dogodkov, vem, da delajo odlično, da tudi kaj ušpičijo in se imajo tudi oni dobro. In to je tista popotnica ter zadovoljstvo, da bomo vedno hodili z otroki v gore!