November 2025
Le nekaj let pred prvo svetovno vojno je slovensko planinstvo še vedno ždelo v svojem varnem, toplem okolju. Prej kot na to, da bo nekoč dalo iz svojih vrst svetovno uspešne alpiniste, je spominjalo na razvajenega štiridesetletnika, ki se še vedno drži maminega krila. Ustanovitelji našega planinstva so se na začetku pač odločili, da bo imel njihov otrok kar se da varno življenje.
Prve zametke zavedanja, da razvajeni otrok odrašča, nam je prinesel Bogumil Brinšek, o življenju katerega pravzaprav zelo malo vemo. Ves čas ga je obdajala tiha skromnost, nikoli se ni rinil v ospredje, niti si ni želel priznanja za svoje dosežke, raje je prepustil drugim, da so o njih govorili. Med mladimi v Slovenskem planinskem društvu (SPD) je našel somišljenike in postal njihov vodja. Ustanovili so neformalno društvo Dren in bili prvi, ki so pozimi, ko "vsak pameten Kranjec doma pije vino in ne hodi po gorah", začeli odhajati v zasneženo visokogorje, poleti pa raziskovali tehnično zahtevna brezpotja in se spuščali v neznano kraško podzemlje.
Brinšek je verjel, da so gore prostor ustvarjalnega duha, ne le fizičnega napora. S svojimi mojstrskimi fotografijami je pokazal, da je mogoče lepoto gora ujeti tudi z umetniškim, ne le dokumentarnim občutkom. Z drenovci je postavil temelje in odprl pot generacijam, ki so začele pisati zgodbo slovenskega alpinizma.
Slovensko planinstvo ga ob njegovem času ni znalo prav razumeti. Ideja drenovcev o slovenskem plezalcu brez vodnika in planincu, ki tudi pozimi odhaja v gore, se je zdela prenagljena in nevarna. Vse je bilo še v znamenju političnega boja zaradi nemške prevlade v naših gorah in v takšno ozračje je vstopil Brinšek, ko se je srečal s SPD. Tihi fotograf in samohodec je popeljal somišljenike v Kamniške planine in že s prvim obiskom presegel okvire tedanjega konservativnega planinstva. Ustanovitelji SPD so se hoteli razlikovati od konkurenčnih nemških društev predvsem po narodnostnem značaju, nikakor pa jih niso želeli posnemati po načinu gibanja v gorah. V svojem pravilniku so zapisali, da društvo "ne bo gojilo vratolomne turistike".
In vendar se je prav v tej zadržanosti skrivala slepa pega - medtem so ljubljanski Nemci odmevno plezali v stenah in širili sodobno gorniško misel. Brinšek je svojo skupino drenovcev tudi sam vpeljal v lažje alpinistične smeri, v domačem SPD pa so ga lahko spoznali le kot fotografa in se ob njegovih mojstrovinah čudili gorskim predelom, ki jih nihče od naših planincev ni poznal.
Njegova pot je bila kratka in se je tragično končala na srbskem bojišču v prvih tednih prve svetovne vojne. Ironija usode je poskrbela, da je padel v uniformi avstrijskega častnika za monarhijo, s katere politiko se kot prepričan slovanofil ni strinjal. Za mesto njegovega groba nismo nikoli izvedeli, žal je bila pozneje hudo okrnjena tudi njegova fotografska zapuščina, ki je večinoma izginila v požaru našega arhiva leta 1958.
V zgodovini slovenskega planinstva so bili ljudje, ki so hodili pred svojim časom, med prvimi zagotovo Brinšek. Tam, kjer so drugi videli konec poti, je on videl začetek. In ko so drugi še čakali pomlad, je on vpijal lepote zimskih gora. Z njim se je rodil duh raziskovanja, tisti nemir, ki je pozneje v tridesetih letih s skalaši postal gonilo slovenskega alpinizma. Tudi planinsko fotografijo je s svojimi deli povzdignil v umetnost in ji dal status, ki ga ohranja še danes. Bogumil Brinšek nas uči, da nek narod ne postane gorniški samo zato, ker ima gore. Mora imeti tudi ljudi, ki si upajo vanje vstopiti prvi.
(Naslov uvodnika ni izvirna Brinškova misel, jo pa vsekakor odraža.)