Maj 2024

Naslov uvodnika je nekoliko spremenjena misel o zamerah, ki jih po prelomnih dogodkih zmagovalci zapuščajo svojim naslednikom. Spomnim se, kako je pokojni Tone Škarja nekoč razlagal, da povprečna zamera med alpinisti traja okoli trideset let. Do tega spoznanja je menda prišel na podlagi opazovanja časa od nastanka kakšne zamere, ki je nastala med posameznimi alpinisti ali med člani odprav in njihovim vodjo, pa do trenutka, ko je zamera končno izzvenela v času. Trideset let se zdi veliko, toda najverjetneje gre za obdobje, po katerem se človek končno dovolj obrusi in spozna, da so nekdanje življenjske moči le še oddaljen spomin, ki nekdanjim hudim zameram dajejo grenak priokus brez teže. Žal včasih pravega trenutka za spravo zaradi trme celo zmanjka in se "žlahta" ponovno zbere na kupu šele potem, ko se od nekoga poslavlja za vedno. Tedaj običajno sledi spoznanje, da vse skupaj sploh ni imelo tako velikega pomena, kot se je zdelo nekoč.
Letos mineva sto let od smrti profesorja Johannesa Frischaufa, ki mu namenjamo temo meseca. V njej objavljamo prevod članka naših kolegov iz Hrvaškega planinarja, ki po njegovi zaslugi praznujejo že 150-letnico ustanovitve svojega planinskega društva. Mi je žal ne, ker so se leta 1874 Frischaufovemu prigovarjanju v Ljubljani odzvali le ljubljanski Nemci. Se je pa naša naveza z zaslužnim profesorjem iz Gradca zato toliko trdneje usidrala z letom 1893, ko je bilo končno ustanovljeno še Slovensko planinsko društvo in so se naši predniki Frischaufu za vso pomoč oddolžili s častnim članstvom.
Preveč preprosto bi bilo reči, da je bilo zgolj njegovo "pajdašenje" s Slovani razlog, da je v letih narodnega prebujanja in glasnega pozivanja "svoji k svojim" zaradi tega postal doma med svojimi osovražen, zaničevan in nazadnje celo izbrisan iz zgodovine, kljub velikim zaslugam za avstrijsko znanost in razvoj njihovega planinstva v delih monarhije. Sama od sebe se ponuja skoraj zrcalna usoda našega ponemčenega Karla Deschmanna, ki je imel zelo velike zasluge za razvoj planinstva v naših gorah in v znanosti. Za življenja je bil med Slovenci razglašen za najhujšega narodnega odpadnika, naša zgodovina pa ga je po smrti prav tako namerno pozabila. Zamera po sto in več letih od smrti obeh mož, če zanemarimo nekaj hvalevrednih poskusov, brez dvoma še vedno traja. Frischauf je v rodni Avstriji praktično neznan in redki tamkajšnji sodobni zgodovinarji ga na novo odkrivajo. Dosti bolje se ne godi niti našemu Dežmanu. Za razliko od slednjega se Frischauf pač nikoli ni izrekel za Slovenca, a to je zgolj lepotna napaka, ki ne bi imela na zgodovino nobenega vpliva.
V obeh primerih je šlo za posledico vdora politike in nacionalnih trenj v gorski svet, ki mora biti izvzet iz dolinske navlake, zaradi česar pravzaprav ljudje tudi zahajamo v gore. Gre za dejanja, ki v takšnih ali drugačnih oblikah vztrajajo vse do današnjih dni, le njihovi akterji se menjajo. Razne politike deljenja, nacionalizmi in celo fanatični vandalizem, kot denimo letošnji primer na Nanosu, naše gore smetijo na najslabši možen način!