Januar 2024

Konec leta 2023 je minilo dvajset let od moje najnevarnejše intervencije, ko smo štirje kamniški gorski reševalci (z Radom Nadvešnikom - vodjem, Matjažem Ravnikarjem in žal že pokojnim Matejem Mošnikom) v dvanajstih urah v eni noči z vrha Grintovca v dolino srečno pripeljali dva alpinista, ob tem da je v tem času zapadlo štirideset centimetrov snega. Še danes občutim isto, kar sem takrat, ko nas je vseh šest prišlo na zasneženo parkirišče pri spodnji postaji žičnice, kjer sta nas pričakala načelnik Mivc (Janez Podjed) in žal že pokojni Janez Petrič. Nepozabno. Čista sreča in veselje do življenja in do fantov, ki smo jima pomagali.
Ko sem se pred tridesetimi leti na povabilo legendarnega Toneta Sazonova - Tonača pridružil veliki družini gorskih reševalcev, so bile neštete dramatično opisane reševalske zgodbe izpod peresa Cirila Pračka in Pavla Šegule, in tudi drugih, tiste, ki so me najbolj pritegnile v ta krog, po drugi strani pa tudi spoštovanje, ki so ga ljudje izkazovali reševalcem. Sčasoma sem spoznal, da je resničnost dosti bolj kruta, naporna in nevarna, kot je opisano v zgodbah, kajti znašel sem se pred izzivi, ki sem jim bil včasih težko kos. Eno je opraviti celo vrsto izpitov, drugo pa je preizkušnja na terenu, pogosto sredi noči, v slabem vremenu, kjer mora pisarniški delavec nositi nosila prav tako kot tisti, ki večji del svojega dela opravi fizično. Kmalu torej spoznaš, da ni vse zlato, kar se sveti. Je pa občutek, da človeku pomagaš, vseh trideset let enak, in to popolnoma zadostuje.
Na tečajih in številnih vajah, ki jih imamo v GRS, nas učijo o mnogih tehnikah, ki so potrebne na intervencijah, na vajah za prvo pomoč pa, kako pristopamo k ponesrečencu, kakšna je triaža, torej vrstni red postopkov, katera aktivnost ima prednost. Ne spomnim pa se, da bi se kdaj učili ali pogovarjali o tem, kako se obnašamo do ponesrečenega oziroma je bilo to bolj mimogrede. Kaj mu rečemo, ko pridemo k njemu, predvsem pa kako ga pomirimo. Veliko tega sem spoznal med samim reševanjem, ko so se starejši kolegi ukvarjali s ponesrečenim in z mirno besedo in razlago povedali, kako bomo poskrbeli zanj/zanjo. To imaš v sebi ali pa tega nimaš. Empatijo. Sočutje. (Na spletnem portalu Slovlit je pred kratkim potekala debata na temo terminov sočutje in empatija. Ne gre za povsem identična izraza. Razlaga je šla v tej smeri: Beseda empatija je razumevanje drugega, predvsem njegovega "trpljenja", kar pa še ne pomeni, da nam je za drugo osebo hudo. Pri besedi sočutje pa nam je trpljenje drugega pomembno, ga občutimo sami, kar pa še ne pomeni, da ga razumemo. Empatija je bolj razumsko, sočutje pa bolj čustveno obarvan pojem.) Današnji veterani so to imeli in tudi pokazali.
Dejstvo je, da je danes svet drugačen, kot je bil pred tridesetimi leti. Empatija in sočutje nista več sama po sebi umevna, prej bi rekel, da sta bolj izjema. Časi so se spremenili, ti pa spreminjajo tudi nas. Tudi pomoč je bila nekdaj samoumevna, zdaj ni več. Primerov tega, ko nekdo odreče pomoč, je več, le pozoren moraš biti pri spremljanju novic. Zgodi se, da nas gorske reševalce obravnavajo kot nekakšno tehnično službo, podobno kot takrat, ko so ceste poledenele in pride komunala, da posuje sol. Večkrat so nas rešeni že vprašali, koliko smo plačani za svoje delo, kar nas spravi v smeh. Ne, mi smo prostovoljci, ker radi pomagamo ljudem v stiski v gorah, ki jih poznamo in jih obvladujemo. Po drugi strani pa sem doživel, da se tudi kandidati za reševalce sprašujejo, zakaj bi reševali nekoga, ki je šel v gore v japonkah. Ali ko reševalec pristopi k tresočemu se človeku, ki visi sredi stene, in mu ne nameni pomirjujoče besede. Dejstvo je, da je empatičen odnos potreben pri vseh ljudeh, ki na kakršen koli način pomagajo sočloveku, kot na primer tudi pri gasilcih. V eni zadnjih knjig (Skalpel), ki sem jih prebral, dr. Uroš Ahčan piše, da je še kako pomemben pristop k bolniku, da to ni samo po sebi umevno, pri čemer nosi eno izmed poglavij njegove knjige naslov Empatija.
Svet gre v smer tekmovalnosti, konkurenčnosti, pri čemer so glavni izrazi BDP, poslovni rezultat, čisti dobiček ... in podobni. Tekmovalnost se kaže že v šoli. Pater Karel Gržan v svojih delih piše, da bi morali v prvih letih šolanja otroke namesto učenja velike količine odvečnih vsebin in podobnih neumnosti na pamet učiti veščin logičnega razmišljanja, predvsem pa medsebojnega sobivanja, prepoznavanja in sprejemanja, sodelovanja in pomoči.
Če bi tako živeli tudi odrasli, potem pomoč sočloveku tudi v gorah ne bi bila izjema, pač pa pravilo. Brez izjem.