Maj 2023

Zadnjič sva si na prijetnem pohajanju po domačih gričih, po dolgem času spet delali družbo z znanko. Po prvih desetih minutah, ko sva si izmenjevali zadnje novice, no, jaz sem bolj kot ne poslušala, se je zagledala v moje čevlje. Precej obrabljeni in seveda malce grdi po vrhu ji niso bili prav nič všeč, njihov model pa očitno še manj. "Veš, tako visoki čevlji sploh niso primerni za hojo v hribe. Blokirajo ti gleženj in piščal, kar ima za posledico večjo obremenitev kolen, in ko ti ta odpovedo poslušnost, se težava preseli na kolke. Čez deset let boš pravi invalid!"
Ne vem, kje so ji prodali to filozofijo, saj že kar nekaj desetletij hodim z visokimi gojzarji, ki ne dovolijo mojim piščalim, da bi se razgledovale po poti. Nič ni bila zadovoljna z razlago, da bi po grapah okrog svoje hiše rada le do konca ponosila svoje stare škarpete. O, ne. "Tega sploh ne smeš, jaz sem prepričana, po tebi bo!" In tako naprej, vse dokler nisem morala "nujno" zaviti na pot, ki me je domov popeljala čez tri dodatne grebene, ki jih tega dne sploh nisem imela v načrtu. "Dobro, no, draga gospa, si morda že slišala za drugo mnenje?" In sem raje zavila po daljšnici.
Nagnjenost k nesprejemanju, šikaniranju, omalovaževanju, morda celo vzvišenosti so lastnosti notranje šibkih ljudi, ki niso prepričani vase, zato se radi zatekajo v varstvo združenj, ki segajo vse od religij do malih vaških skupnosti. Tako opogumljeni in z dvignjeno samozavestjo glasno poučujejo vsakogar, ki jih posluša ali ne. Predvsem pa so glasni, in če ne požanjejo dovolj potrjevanja, so še glasnejši. Današnji spletni mediji, tudi hribovski, so jih polni. Pravzaprav jih je svet izumil ravno zanje. Preozko usmerjeni s filozofijo skupnosti, h kateri so se zatekli, a z njo niso ponotranjeni, ne pomislijo, da mimo njih drvi na stotine vlakov, v katerih so morda sosedje, prijatelji, sodelavci - in kdo bi vedel, kateri je v resnici pravi?
Ponotranjen - kdor živi to, čemur pripada, ne bo nikoli glasen, ker nima potrebe po glasnem vzgajanju svoje okolice. Ne besede, zgledi vlečejo. Glasnežem pa ljudje običajno hitro obrnejo hrbet, v življenju še mnogo laže kot tistim, ki so skriti za vzdevki na spletnih forumih.
Namesto k moji znanki se raje vrnem k njenemu popolnemu nasprotju: Juliusu Kugyju. Ta gorski estet in sanjač je omenil, da je izmed vseh naložb v svojem življenju kot najboljšo izbral to, da je mladim, ki so na svojih poteh v gore potrebovali pomoč, ponudil roko. Obresti od tega so pritekale v njegovih zrelih letih, ko se je mladina, takrat že izkušena, ob vračanju s tur stekala k njemu v Zajzero in mu prinašala svežih novic z gora, ki so zanj zaradi visokih let postale previsoke. Ponuditi roko je tudi glavna naloga in dolžnost naše Planinske zveze Slovenije, komurkoli. Na mnogo načinov to počne vsak dan in verjemite, vsakdo od nas ji lahko pri tem priskoči na pomoč. Ker smo vsi del te lepe skupnosti. Pretok obiskovalcev na naših planinskih poteh je v zadnjih letih precej narastel. Mnogo dobrih ljudi srečujemo na poti k visokim in tudi nižjim ciljem. So tihi in so tudi glasni. Eni imajo v gorah predvsem oči in ušesa, nekateri pa le glas. Eni sprejemajo ponujeno pomoč, drugi roke raje stiskajo v pest, vedo, kje je dobro mesto za najboljši selfi, in samo to velja. Bo morda tudi do njih segel naš zgled in si bomo kdaj tudi mi kot Kugy prislužili kak delček obresti, ko nam bodo nekoč hribi postali nedostopni? Zato, prosim vas, ne posnemajte moje znanke ali skritih kričačev na spletnih forumih, v realnem življenju se vam bodo vsi umikali s poti.