Februar 2023

Naša hiša stoji za Bežigradom, nekoč je bilo to na robu mesta in moj oče je lahko kar pred hišo nataknil smuči in se odpravil smučat v Polhograjce, na Toško čelo. Sčasoma so okrog nas zrasle družinske hiše, toda pogled iz moje delovne sobe je še vedno segel do Kamniških planin. Potem pa so pred nami zgradili visoke bloke in ti so zakrili severno obzorje.
Čas je prinesel spremembe, hitre, v nižinah včasih že kar kaotične, vplivi našega delovanja pa vse bolj segajo tudi višje v gore. V moji sobi visi slika Triglava slikarja Valentina Hodnika, pravzaprav edino, kar je ostalo od dedove planinske zapuščine, vse ostalo se je po malem porazgubilo. Triglav pa je vendar, vsaj od daleč, še takšen kot na sliki, medtem ko deda in njegovega prijatelja in vrstnika Hodnika že dolgo ni več.
V njunih časih, pred 130 leti, je nastalo tudi Slovensko planinsko društvo. In kot se sam rad ozrem nazaj v čase svojih prednikov, tako se planinci s ponosom spominjamo prehojene poti naše organizacije. Vzklila je iz ljubezni do gora in hkrati kot izraz upora proti njihovemu ponemčevanju. V silnem zanosu, še v Avstro-Ogrski monarhiji, so označevali planinske poti, rasle so prve koče, izhajati je začel Planinski vestnik. Vse do prve vojne, ki je vzela mnogo življenj in pustila številne brazgotine tudi v gorah. In nepravično odrezala velik kos slovenskega nacionalnega ozemlja. Po vojni je Slovensko planinsko društvo vložilo ogromno energije v obnovo koč in poti, članstvo je raslo, mladi Skalaši so se usmerili predvsem v alpinizem, nastali so tudi prvi planinski filmi. In nato znova vojna, obnova poti in koč v okviru Planinske zveze Slovenije, naslednice Slovenskega planinskega društva. Planinstvo postane ena najbolj množičnih športnih dejavnosti, z vrhom v alpinizmu in športnem plezanju, z uspehi svetovne ravni. Planinska zveza zdaj šteje okrog 60.000 članov, toda v gore hodi vsaj 350.000 naših državljanov in tudi vse več tujcev.
Lepo se je ozreti nazaj, na teh 130 let. Verno zabeleženih v Planinskem vestniku, v bogati planinski literaturi, v filmih in drugih medijskih zapisih. Toda kolo časa se vrti naprej in vse doslej smo bili planinci kos novim izzivom. Na temelju naših tradicionalnih vrednot solidarnosti, tovarištva in prostovoljstva. Nebrzdan ekonomski razvoj nas je kot družbo prignal na rob, spoznavamo nujnost trajnostnega razvoja, vse bolj se zavedamo okoljskih omejitev. Planinci smo se v preteklosti izkazali kot varuhi naravnega okolja in tej zavezi želimo slediti tudi vnaprej. V tem duhu želimo planince tudi spodbuditi, da za dostop do gora, kjer je le mogoče, uporabijo javni prevoz ali kolesa. Spremenimo naše navade - vse prepogosto se naša tura začne na najvišjem parkirišču, začnimo turo v vznožju gora.
Letos mineva tudi 70 let od odprtja Slovenske planinske poti, čudovite zamisli prof. Šumljaka, s katero smo povabili planince na dolgo pot od Maribora čez osrednje verige naših Alp vse do morja. Doslej smo prodali več kot 200.000 dnevnikov, blizu 11.000 planincev pa je pot že prehodilo v celoti, med njimi je tudi precej tujcev. Boljše predstavitve naših gora si skoraj ne moremo zamisliti. Po zgledu Slovenske planinske poti so nastale še številne druge obhodnice po vsej Sloveniji. Želimo si, da bi tudi na račun popularizacije obhodnic spodbudili planince k obiskovanju manj znanih kotičkov Slovenije in na ta način vsaj delno razbremenili preobljudeni glavni greben Kamniško-Savinjskih Alp in predvsem okolico Triglava.
V letu dveh pomembnih obletnic vam želim veliko lepih doživetij in varen korak v gorah.