Januar 2023

Na drugo letošnjo nedeljo sem se na kratek izlet odpravil na Kamniški vrh. Lahkoten vrh pogosto obišče množica obiskovalcev, zato se običajno z bolj uhojenih poti umaknem v manj shojene. Saj ne bežim od ljudi, a čim manj jih je, tem bolj se lahko posvetim opazovanju narave in toku svojih misli (tako se rojevajo tudi uvodniki). Za vzpon sem izbral divjo varianto, kjer smo pred sedmimi leti rešili skupino mladih planincev. V sestopu se obiskovalcem ni bilo možno povsem izogniti in tako mi je na senožetih nasproti prišel možakar. Ko je prišel bližje, sva se spogledala, jaz pa sem ga glasno pozdravil: "Dober dan," a se je brez besed obrnil stran. Malce naprej sem srečal žensko, ki je na zvočnik glasno govorila po telefonu in ob tem seveda ni mogla še pozdraviti mimoidočega. Nekaj nižje sem z uhojene poti spet skrenil na manj uhojeno.
Ne vem, kako je z vami, kje živite in kakšne so navade pri vas, a sam živim v manjšem kraju (zame je Kamnik le manjši kraj), kjer je (še) v navadi, da se mimoidoči pozdravljamo. Kar me še posebej veseli, je to, da pozdravljajo tudi otroci, tudi šestletniki. Vendar, dolina je dolina, gore so pa gore, tam veljajo še drugačna "pravila". Nekaj teh je zapisanih v Častnem kodeksu slovenskih planincev (glej spletno stran PZS: https://www.pzs.si/vsebina.php?pid=176). Tam na primer na temo pozdravljanja takole piše: "Zunanji izraz planinskega tovarištva in spoštovanja je tudi pozdravljanje. Pozdrav naj bo vljuden in prisrčen, pri tem pa ne čakamo, da bomo pozdravljeni. Splošni bonton o pozdravljanju velja tudi v gorah. Lepo je, če tisti, ki gredo na turo, pozdravljajo tiste, ki se že vračajo. Nevljudno je, če na pozdrav ne odzdravimo."
Planinska organizacija je v vseh letih svojega obstoja namenjala pozornost ravnanju in obnašanju ljudi v gorah, to je bila njena strateška usmeritev. Tako se je že vse od pobude za ustanovitev Gorskega društva Triglavski prijatelji leta 1872 in Slovenskega planinskega društva leta 1893 ohranjala in oblikovala svojstvena tradicija napisanih in nenapisanih pravil vedénja ob obiskih gorskega sveta. Častni kodeks je planinska organizacija sprejela leta 1973, od takrat pa so ga večkrat posodobili. Ni rečeno, da ga ne bodo spet kdaj v bližnji prihodnosti, saj so časi - turbulentni.
V gore zahajam več kot petdeset let in moram priznati, da se je od mojih začetkov do danes spremenilo marsikaj. Nekatere spremembe so šle na boljše, druge žal ne. Tako pač je, na vse ni možno vplivati, lahko se pa kdaj vprašamo, zakaj je tako in se ob tem tudi zamislimo. Tisti, ki nas redno spremljate, ste gotovo opazili, da v naši reviji pogosto načenjamo teme, ki se tičejo obnašanja v gorah, druga pogosta tema pa je, recimo temu vpliv digitalizacije ali družbenih medijev v zvezi z obiskovanjem gora (Tudi v tej številki boste našli kar nekaj besedil na to temo). Pozdravljanje je le ena od tem, ki sem si jo že dlje časa v Planinskem vestniku želel načeti v temi meseca. K sodelovanju smo povabili nekaj publicistov in alpinistov, ki so pripravili res izjemna besedila, sem prav navdušen (naj še enkrat povabim tiste, ki zaradi zasedenosti prispevkov niste uspeli napisati, da ste še vedno vabljeni, saj lahko vaša besedila objavimo v nadaljevanju letošnjega leta). Bralcem predlagam, da se vseh pet prispevkov podrobno lotite in prepričan sem, da se bodo ob branju tudi vam odpirale mnoge teme, ki jih obravnavajo pisci.
Kot lahko vidite, smo zakoračili v novo leto, v nov letnik. Večinoma je ostalo vse po starem, oblikovna podoba revije je enaka, uredniški koncept je isti, le za nekaj centov smo bili primorani dvigniti ceno. O tem sem pisal že lani, ob večkratnih podražitvah papirja žal drugih opcij nimamo, zato se vam opravičujem. Z novim letom začenjamo sklop prispevkov v nadaljevanjih (avtorja Matjaž Čuk in Franci Horvat), v vsaki številki pa bomo predstavili po enega člana uredništva (tokrat so kolegi izbrali mene ...). Upam, da ostanete še naprej z nami in pazite nase.