November 2022
Nekje v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja mi je prišla v roke planinska knjiga velikega formata, zelo prijetnega videza in z bogato vsebino. Naslov je bil Klettersteige - Dolomiten, Mendelkamm, Gardaseeberge, Brenta, izšla je pri založbi BLV iz Münchna, avtor pa je bil Sepp Schnürer. Pozneje sta izšli še dve izdaji knjige v italijanščini, nato pa je avtor žal umrl, sicer bi jih verjetno izdal še veliko.
Šele nekoliko za Schnürerjem je svoje vodnike zavarovanih plezalnih poti ali ferat začel objavljati Eugen E. Hüsler, ki je v teku let svojo knjižno produkcijo pri založbi Bruckmann iz Münchna tako močno razširil, da so ga poimenovali kar ''papež ferat''. Za vzor je imel Hüsler vsekakor Schnürerja, vendar ga v kakovosti pisanja vodnikov nikdar ni dosegel. Pozneje so ferate, sprva predvsem v Dolomitih, nato pa še po drugih predelih Alp, tudi pri nas, opisovali številni tuji avtorji, ki jih tu ni smiselno naštevati. V novejšem času pa je verjetno postal ''papež ferat'' Axel Jentzsch-Rabl s sodelavci, ki sistematično opisujejo ferate po alpskih državah, knjige so že pravi leksikoni z obilico potrebnih podatkov, natančnimi skicami, fotografije pa so zaradi obsega zastavljenega dela manjšega formata in tako manj impresivne. Jentzsch-Rabl je uvedel tudi avstrijsko klasifikacijo ferat z latinskimi črkami od A do (danes) G, ki so jo prevzeli tudi drugi avtorji.
Moj prvi stik s specializiranimi vodniki za ferate se je zgodil z dvema knjigama, Alpi Orientali - le vie ferrate in Dolomiti - le vie ferrate, ki ju je v letih 1982 in 1983 pri bocenski založbi Athesia izdal nihče drug kot slavni Reinhold Messner! Knjigi sta blesteli s privlačnimi fotografijami, besedila pa je bilo bolj malo. Zagledal sem ju v izložbi neke knjigarne v Trbižu in jih takoj kupil. Kmalu sta v meni vzbudili željo, da bi spisal vodnik po zavarovanih plezalnih poteh v naših gorah. Sprva sem opise objavljal v društvenem glasilu Sledi, zdaj že zdavnaj razpuščenega PD dr. Gorazda Zavrnika na Medicinski fakulteti v Ljubljani; ob stalnih spodbudah mojega dobrega, žal že dolgo pokojnega prijatelja Tineta Miheliča, pa sem leta 1996 pri založbi Sidarta izdal prvi vodnik po feratah v naših gorah. Zdaj se pripravlja že sedma izdaja tega vodnika pod naslovom Zavarovane plezalne poti, v katerem so poleg klasičnih ferat opisane tudi vse novodobne, moderne, športne, adrenalinske ferate pri nas in v bližnjem zamejstvu.
In ravno te ferate mi že nekaj časa burijo duha, saj si še vedno nisem na jasnem, kakšno stališče bi zavzel do teh poti, ki so v novejšem času nedvomno postale popularne in privlačne. Čeprav so se prvič pojavile drugod, je Avstrija gotovo postala njihova glavna domovina, saj tam rastejo kot gobe po dežju in nič ne kaže, da bi vnema novih gradenj kaj popuščala. Ker tudi pri nas pospešeno gradijo moderne ferate, je izbira teme meseca v novembrskem Planinskem vestniku kar pravšnja.
Klasične ferate, ki omogočajo gornikom nealpinistom vzpone na določene vrhove v visokogorju, imajo vsekakor svoj smisel in pomen. Posebej še zategadelj, ker je njihova gradnja vsaj v Alpah bolj ali manj zaključena in - prepovedana! Obiskovalcu lahko omogočijo kar pristno doživljanje visokogorja, saj je na takih poteh običajno tudi dovolj odsekov brez železnih varoval, ki zahtevajo tudi malo lahkega plezanja po razčlenjenem skalovju. Pozitiven pomen klasičnih ferat se kaže tudi v tem, da so večinoma speljane po naravnih prehodih, brez umetnega iskanja težavnosti za vsako ceno. Poleg tega pa je v Alpah ostalo še veliko sijajnih vrhov brez vsakega železja, na katere vsaj za zdaj ne bodo gradili takih poti.
Kaj pa moderne, športne ferate? Zaenkrat jih gradijo po strmih stenah, ki se dvigajo nad dolinami, po možnosti v bližini turističnih središč in gostišč. Nekaj splošnih zakonitosti spremlja razvoj takih plezalnih poti: kratek dostop in udoben sestop, vmes pa neprekinjena jeklenica, čim manj drugih varoval, čim strmejša stena, po možnosti s čim manj naravnih stopov, previsi pa postajajo vse bolj priljubljeni. Videti je tudi, da so začeli lokalni graditelji neopazno tekmovati, kdo bo imel v svojem kraju težjo ferato. Zdaj smo prišli že do težavnostne stopnje G, lahko pa bomo šli še naprej in s previsov napredovali v strehe ... - saj nam bo še črk zmanjkalo!
Pri tem se moramo vprašati, komu so take močno težavne ferate sploh namenjene? Večini običajnih gornikov brez močno razvitih bicepsov so najbrž nedostopne. Nisem tudi prepričan, da so polnokrvni alpinisti ne vem kako navdušeni obiskovalci takih poti. Pa vendar je feratistov vse več in vedno več mladih ljudi se poskuša pomeriti s strmim in vrtoglavim izzivom. Zdi se mi, da bo feratarstvo konec koncev prišlo v takšen odnos do običajnega hribovstva, bodisi gorniškega ali alpinističnega, kot je prišlo športno plezanje po umetnih stenah.