Junij 2022
Sedim na obali slovenskega morja, pomladno sonce me greje in vetrček ravno prav boža. Odnašajo me pritajeni pljuski valov in cingljanje kaj jaz vem česa na jadrnicah, ki so privezane ob pomol. Plavam na mehkem oblaku, moje počutje je popolno. Ugodje je otopilo moje čute in potlačilo vso mojo voljo karkoli narediti v tem prelepem trenutku. Naj res ustrežem lagodnosti, naj se prepustim tej drogi? Tam nekje zadaj me grizlja slaba vest.
Pristanek galeba na jadrnici me predrami. Šele sedaj sem jo pogledala zares - prelepa lesena starka s povsem novim liftingom in šminko se je zibala pred menoj. Nepredstavljivo veliko denarja je privezanega na konopljin štrik. Tudi znana baletnika Pia in Pino Mlakar sta bila strastna jadralca. S svojo majhno lupinico sta hodila jadrat skoraj štirideset let. Po njunih besedah, ki jih lahko vzamemo kot resnico ali le kot prispodobo, svojega športnega kuterja, ki, mimogrede, sedaj domuje v Pomorskem muzeju v Piranu, nista nikoli zavarovala. Menila sta, da so zavarovanja le potuha. V primeru, ko veš, da si brez rezerve, da rešitev ali velikost škode zavisi le od tvoje iznajdljivosti in sposobnosti, boš v sebi poiskal moč in način najboljše rešitve. In za taka prizadevanja se splača živeti.
Hribi so enaka zgodba, a le s to razliko, da smo običajno ne le brez trdne zavarovalne police, ampak tudi brez rešilnega čolna. Zavarovanje nam nudijo predvsem naše sposobnosti in izkušnje. Vsak dan ni s soncem obsijan. Kaljenje skozi preizkušnje narave so prvinski trening. Na poteh nas spremljajo veter, peklensko sonce, dež ali mraz, vsaka težava pa je nebodigatreba. Zagotovo je manj udobno kot sprehod po nakupovalnem središču. A tisto šoping ugodje nas prikrajša za doživetja. Čim bolj smo utrjeni, odporni, tem lažje sprejemamo, prenašamo in rešujemo dolinske zaplete. Težko izplezamo, če živimo življenje brez pravega cilja, od enega do drugega esemesa, od ene do druge teve oddaje, od nakupa do nakupa. Lekarne ponujajo čudežne tabletke, ki naj bi nam povečale odpornost. A to je tista potuha, ki je tudi zakonca Mlakar nista želela ...
Poleg redkih dobrin miru in tišine, ki nam jih gore nudijo v izobilju, tam vznikne prvinska pozornost - čuječnost. Pojem, ki je danes že skorajda izumrl. Vse, kar je pomembno, namreč izvemo iz medijev, pot nam kažejo mobilne naprave, vremenska napoved je dosegljiva vedno in na vsakem mestu, enako je pri tujih in domačih vodnikih. Vse vednosti prihajajo od drugod, jih preberemo, se nanje zanašamo, za tipanja in ugibanja ni več prostora, stara znanja se izgubljajo, neznanega skoraj več ni. Izgubljamo svojo svobodo in sposobnost biti čuječni, da bi lahko sami opazili in ocenili nevarnosti - skratka, da bi se znali sami znajti v danem okolju. Samo naravni trening nas kali v zmožne preživeti, ko se zalomi.
Nastopijo lahko seveda dogodki, ko neizbežno potrebujemo pomoč. In ni ga lepšega kot ponujena roka v pravem trenutku. Enako z vso pravico kdaj pa kdaj zaplavajmo na tistem mehkem oblaku brezskrbnosti, brez bojazni, da nas ta lepi občutek zasvoji. Naša droga raste za prvo ograjo, čez prvo mejico, nad prvo reko, prebada oblake in sega do modrega neba. Le slepo zanašanje na druge nas lahko uspava in zares nevarno zasvoji. Svoboda duha, zmožnost, da lahko čutimo, pazljivost, opreznost in predanost so vrline, ki so človeku nekoč pomagale preživeti v zahtevnem okolju. Tudi danes ni prav nič drugače.