Januar 2022

Zagotovo je še danes med nami veliko ljudi, morda tudi med bralci tega uvodnika, ki se v trgovini ob pogledu na škatlo Čokolešnika spomnijo na majhno deklico iz reklame, za katero je nekoč vsa Slovenija mislila, da je preminila v letalski nesreči na Korziki. Čeprav je danes priznana umetnica to večkrat zanikala, se je mit o tistem simpatičnem otroku iz reklame, popackanem okoli ust od čokoladnih kosmičev, ohranil cela desetletja in povzročil marsikatero solzo na licu. Ljudje pač ne spremljajo vseh medijev, in ker je bila zgodbica enostavno dovolj dobra za pripovedovanje, se je razširila med ljudmi.
Urbani miti in legende so izmišljene zgodbe, predstavljene kot resnične, in praviloma vsebujejo elemente humorja, groze, smrti in neverjetnih naključij. Včasih so se prenašale prek časopisov, danes pa večinoma prek socialnih omrežij; zanje je značilno tudi to, da pripovedovalci mita nikoli ne širijo kot lastne izkušnje, temveč kot izkušnjo neke tretje, neznane osebe, ki naj bi bila verodostojna. Večine teh zgodbic niti ne prepoznamo več kot mit, ampak zgolj kot neko ljudsko resnico, ki se začne z besedami: "Pravijo, da ..."
Tudi gore niso izjema in z njimi je povezanih mnogo mitov in legend. Legendo o Zlatorogu poznamo vsi, a ji seveda ne nasedemo, ker vsebuje preveč pravljičnih elementov. Zato pa je bolj zapleten mit o tem, ali so bili leta 1778 na vrhu Triglava uradno priznani štirje prvopristopniki ali pa le trije (brez Willomitzerja). Oziroma njegova različica, da je bil lovec Luka Korošec že en dan pred uradnim vzponom skupine na vrhu, ko so vsak zase iskali možnost pristopa in ga je odkril on. Naslednjega dne, 26. avgusta, je nanj popeljal ostale. Naročnik vzpona, veleindustrialec Žiga Zois, je tako ali tako denarno nagradil vse štiri srčne može, ki so mu potrdili vzpon.
Tokratna tema meseca opisuje dogajanje pred stoletjem, ko je nastal poseben alpinistični mit, povezan s prvimi vzponi v Severni steni Triglava in mnogimi smrtnimi nesrečami mladih alpinistov, katerih večina počiva na pokopališču v vasi Dovje.
V današnjem času bi bilo popolnoma nemogoče, da bi takšna zgodba zdržala, saj alpinizem za množice ne predstavlja več popolne neznanke, kot jo je v času nastanka mita.
Sam se spomnim, kako sem se kot mladinec v začetku osemdesetih let pridružil izletu planinskega društva na Triglav. Takrat se na našo najvišjo goro ni hitelo kot danes, ampak se je iz tako pomembnega planinskega izleta naredil dogodek, ki je trajal tri dni.
Prvi dan smo se z avtobusom popoldne pripeljali v Vrata in prespali v Aljaževem domu. Zvečer smo sedeli na klopeh pred domom in gledali mogočno Steno, potem pa nam je starejši društveni vodnik povedal pretresljivo zgodbo. Z globokim basom nam je opisal neko oddaljeno, še predvojno alpinistično nesrečo, ob kateri nas je spreletavala groza. Očitno je bil gospod tudi dober pripovedovalec. Potem pa sem na to pozabil in šele pred kratkim naletel na stare časopisne članke, ki so mi razodeli, da je zgodba, ki sem se je le še bežno spomnil, dejansko naš alpinistični mit, ki je živel nekaj desetletij in ugasnil v letih proti koncu naše prejšnje države. Njegovo ime je bilo Prekletstvo Lassove vrvi.
Dejansko je to tudi zgodba slovenskega predvojnega alpinizma, ki se je boril za svoje poznejše mesto v svetovnem merilu. Ima vse elemente, ki jih ima spodoben urbani mit: dozo pikrega humorja, preplet groze, popolne nemoči in pretresljivo smrt mladih ljudi. Temelji na resničnih dejstvih in za povrh smo po srečnem naključju v depoju Slovenskega planinskega muzeja v Mojstrani našli celo originalna kosa odrezane Lassove vrvi, o kateri pripoveduje naša zgodba.