Oktober 2021

Dvakrat je zaklenil in potegnil kljuko, da bi se prepričal, ali so vrata zaprta. Ozrl se je v sivo nebo. Veter je pred seboj potiskal kosme meglic. Čas je, da odide v dolino.
"Dober dan. Boste zaprli za letos?"
Ozrl se je. Za njegovim hrbtom je stal planinec. Pokimal je v odgovor. Bilo mu je nelagodno, saj je bil oskrbnik. A kaj naj zdaj? Naj ga spusti v kočo in mu skuha čaj? Če je sitnež, bi mu še očital, da je tu on zaradi njega in ne obratno.
"Ja, saj je že čas," je dejal planinec, "tudi vi si morate oddahniti. Sezona je bila dolga, mi pa, ki vse leto zahajamo v gore, lahko s seboj nesemo termovko čaja, če je treba." Očitno ni bil sitnež, zato si je oskrbnik oddahnil.
"Hvala, ker razumete. Letos je bilo naporno in malo miru se mi bo prileglo." Nekoliko je pomislil in se nasmehnil. "Veste, tole je prav hecno. Vi planinci hodite v gore zato, da najdete mir, jaz in osebje pa smo bili obremenjeni kot še nikoli."
"Kaj hočemo, saj vidite, kako je. Ljudje so zmedeni in utrujeni od nasilja. Pandemija je vse še poslabšala. Strah se jim je zalezel pod kožo in kam drugam naj se zatečejo, če ne v naravo? Najbolje v gore, kjer je zrak čist in ne zadušljiv kot v mestu."
Oskrbnik si je ogledoval zgovornega možiclja, ki mu je postajal všeč. Malo je pomislil, nato pogledal na uro in odklenil vrata koče. "Stopiva noter, kjer ni prepiha. Peč sem že pogasil, zato čaja ne bom kuhal. Enega kratkega pa lahko natočim." Prostor je bil temačen, saj so bila polkna zaprta. Vajena roka je hitro otipala steklenico in dva kozarčka. Natočil jima je in dvignil kozarček. "Malo razkužila bo dobro delo, na zdravje." Možicelj je odmahnil z roko in iz nahrbtnika izvlekel termovko. "Jaz ne bom, hvala. Skušam trezno razmišljati v teh norih časih."
Oskrbnik je prikimal in z mize vzel kozarček, ki ga je njegov zadnji sezonski gost zavrnil. "Bolje dvakrat razkužiti kot nobenkrat, menim jaz. Saj človek niti trezen ne ve, kaj je prav in kaj ne. Pomežiknil je z očmi, solznimi od drugega odmerka žganja. "Veste, še malo prej, ko sem zaklepal vhodna vrata, sem bil prepričan, da se mi mudi v dolino. Zdaj pa, ko ste prišli vi, sem se zavedel, da ni tako. Ljudje si enostavno ne znamo vzeti časa drug za drugega in ne znamo si prisluhniti, ker govorimo mimo. Izgubljamo medsebojno zaupanje. Včasih je bilo drugače ..., vsaj zdi se mi. Poglejte na primer tole našo revščino," je s kretnjo zarisal polkrog po mračnem prostoru. "Ljudje so postali lakomni na materialne dobrine in predsednik društva je naročil, naj v koči ne puščamo nobenih zalog in opreme. Če bo pozimi vlomljeno, bomo pred naslednjo sezono brez vsega. Kako bomo sprejeli planince, če se to zgodi? Nekaterim žal ni nič več sveto, čeprav je koča nekaj, kar je v dobro vsem ljudem, ne le izbranim." Pogledal je sogovornika, ki mu je prikimal. Bežno je pomislil na tretji odmerek žganice, a se je premagal. Pomembneje je bilo, da je našel človeka, ki ga je pripravljen poslušati, da si je malce olajšal dušo. Ne pravijo zastonj, da so planinci v osnovi dobri ljudje.

"Veste, jaz vas razumem," je dejal možicelj. "Tudi meni ni lahko. Saj je res, da imamo novo domovino, a nam očitno ni najbolj všeč. Država nam je bila praktično ukradena, vlada pa se obnaša, kot da nas ni. Le kam to pelje? Menda ne v diktaturo?"
Vstala sta od mize.
"Lepo je bilo pokramljati z vami," sta si izmenjala vljudnost in stopila proti vratom - ko je možicelj opazil na mizi izvod revije.
"Ne poznate?" se je začudil oskrbnik. "To je revija Planinski vestnik.
Ponovno je začel izhajati in tako je tudi prav. Planinci morajo imeti svojo revijo. Bog ji nakloni še vsaj naslednjih sto let! Takrat bo gotovo vse drugače, kot je zdaj. Samo kaj, ko naju dveh takrat ne bo več," sta se zakrohotala oba hkrati in ključavnica v vratih je ponovno škrtnila.
Pogovor, ki ga opisujem, je izmišljen, vendar sloni na dokumentiranih dejstvih. Leta 1920 je minilo sto let, ko je Planinski vestnik po šestih letih premora spet začel izhajati. Vse, kar sta se izmišljeni osebi pogovarjali, drži. Slovenci so po prvi vojni izgubili staro domovino, monarhijo, a v novi kraljevini SHS se niso dobro počutili.
Nekaj let pozneje je kralj Aleksander dejansko razglasil diktaturo. Tistega leta 1920 jim je bila ukradena država, saj je začela veljati rapalska meja, ki jim je vzela tretjino ozemlja. Tudi spomin na pandemijo španske gripe je bil zelo živ, saj je pri nas odnesla veliko življenj. Ljudje so hlepeli po dobrinah, v planinske koče so pozimi skoraj redno vlamljali in jih izropali, zato je SPD društvom priporočalo, naj jeseni inventar odnesejo v dolino. Gore so postale azil miru in nekatere koče so imele v tistih letih prometa kot nikoli prej niti pozneje.
Tudi Planinski vestnik sto let po "drugem rojstvu" še vedno izhaja, a zdaj ni, kot sta domnevala izmišljena sogovornika, skoraj nič drugače.