Junij 2021
Kako najti pravo pot?
Nekdo, ki mi je blizu, pravi, da rada solim pamet. Kadar me želi podražiti, dvigne kazalec in v pokroviteljskem tonu izusti: "Previdnost ne bo odveč!" Običajno mu ob tem namenim zelo pomenljiv pogled izpod čela in zavijem z očmi. A če se globoko zamislim, po tihem lahko priznam, da ima nemara malce tudi prav. Nedavno tega sem prebrala enega svojih prvih objavljenih prispevkov na temo gora. Nisem še bila stara toliko, da bi si lahko legalno naročila pivo v gostilni, pa sem že brezplačno delila nasvete o hoji v gore s pozicije najpametnejše najstnice na svetu. Ob prebiranju nekdanjih Matejinih svetovalnih kotičkov se danes malce zabavam, malce pa mi je, hm, vseeno nerodno. Ker so tudi nekateri članki poznejšega datuma napisani v podobnem tonu, sumim, da ni šlo samo za pubertetniško pretencioznost. A vendar se mi zdi, da me je življenje že malo obrusilo in da sedaj bolj na glas razmišljam, kot pa da bi dušebrižniško svareče žugala s prstom.
Pozimi je po družbenem omrežju krožil video posnetek, ob katerem me je imelo, da bi spet malo požugala in zraven v maniri starosvetnih učiteljev navila še nekaj ušes. Zato je začel nastajati tale zapis, ki pa sem ga v prepričanju, da sem sedaj že dovolj zrela in mi ni treba vsevprek pametovati, hotela zastaviti v bolj modrem slogu, ki bi napeljeval k razmisleku, ne pa da bi ponujal brezplačne vzgojne nasvete. Samoiniciativno svetovanje običajno naleti na gluha ušesa, a smo pogosto zelo radodarni z njim. Pa se je zgodilo, da je začetna vnema kmalu popustila in tako sem nedokončano besedilo pustila v drobovju računalnika.
Morda se te črke nikoli ne bi svetile na straneh Planinskega vestnika, če ne bi Klemen Belhar napisal dveh odličnih kolumen z zelo aktualno tematiko (in če ne bi odgovorni urednik iskal pisca uvodnika). V tokratni kolumni razmišlja o novodobnem pojavu, ki ga imenuje gorniški avanturizem in za katerega meni, da ima obredni značaj - ker je njegovo bistvo objava na družbenih omrežjih. Kolumnist na začetku prispevka omeni podvig taistega protagonista, ki je nastopal tudi v posnetku, zaradi katerega me je pozimi zasrbelo, da bi iztegnila kazalec in strogo pogledala iznad očal. V obeh posnetkih gre za avanturo prenočevanja pod milim nebom v naših gorah. Razumem mladostniško željo po dogodivščinah, malce bolj nerazumljiv pa mi je način, na kakršen se omenjeni mladenič loteva svojih podvigov. Če sta peka zrezkov za večerjo in kino pod zvezdami nekaj, ob čemer bi lahko samo nejeverno dvignila obrvi in skomignila z rameni, češ vsak ima svoje veselje, je kleščenje smrek za izdelavo načrtovanega bivaka tisto, kar me je zbodlo in sprožilo najprej moraliziranje in zgražanje, potem željo po spodbujanju k razmisleku, kako podati informacije in izobraziti novodobne pustolovce. Razveseljivo je, da se mladi premaknejo od zaslonov (pa četudi potem v gorah gledajo vanje za lahko noč) in gredo v naravo, pomembno pa je, da jih naučimo spoštljivega odnosa do nje in pravil obnašanja v gorah, še zlasti ker svoje avanture dokumentirajo in ponudijo na ogled na spletu. Vprašanje je sicer, ali se bo kateremu od avanturistovih sledilcev ljubilo tovoriti 30-kilogramski nahrbtnik na vrh Grintovca ali pa zmrzovati v snežni luknji pri minus dvajsetih stopinjah Celzija. Ampak zgledi vlečejo in morda se bo komu to vendarle zdelo kul ter se bo domislil še česa bolj drznega, nenavadnega, norega ... s čimer bo nagovoril spletno občinstvo. Kot je v prejšnji kolumni zapisal Belhar, je naša naloga, da najdemo pot do nove, internetne generacije mladincev in jih ob sprejemanju takšnih, kot so, vzgojimo v zgledne planince. Vprašanje je, kako najti pravo pot do njih.
Če bi bil tole prispevek Mateje starega kova, v katerem bi karala početje takih nadobudnežev, bi mi nekdo postregel s še enim izzivalnim stavkom. Ta izvira iz časov, ko sem kot načelnica vodila četrtkova ferajnovska srečanja. S kazalcem bi se podrgnil pod nosom, potem pa s povišanim glasom rekel: "Fantje, bomo imeli malo sestanka!" Sestanek bi bil verjetno res na sporedu, le njegova izvedba, vsebina ter ton in izbor besed bi bili skrbno pretehtani in prilagojeni duši na drugi strani mize. No, zaslona.
Nekdo, ki mi je blizu, pravi, da rada solim pamet. Kadar me želi podražiti, dvigne kazalec in v pokroviteljskem tonu izusti: "Previdnost ne bo odveč!" Običajno mu ob tem namenim zelo pomenljiv pogled izpod čela in zavijem z očmi. A če se globoko zamislim, po tihem lahko priznam, da ima nemara malce tudi prav. Nedavno tega sem prebrala enega svojih prvih objavljenih prispevkov na temo gora. Nisem še bila stara toliko, da bi si lahko legalno naročila pivo v gostilni, pa sem že brezplačno delila nasvete o hoji v gore s pozicije najpametnejše najstnice na svetu. Ob prebiranju nekdanjih Matejinih svetovalnih kotičkov se danes malce zabavam, malce pa mi je, hm, vseeno nerodno. Ker so tudi nekateri članki poznejšega datuma napisani v podobnem tonu, sumim, da ni šlo samo za pubertetniško pretencioznost. A vendar se mi zdi, da me je življenje že malo obrusilo in da sedaj bolj na glas razmišljam, kot pa da bi dušebrižniško svareče žugala s prstom.
Pozimi je po družbenem omrežju krožil video posnetek, ob katerem me je imelo, da bi spet malo požugala in zraven v maniri starosvetnih učiteljev navila še nekaj ušes. Zato je začel nastajati tale zapis, ki pa sem ga v prepričanju, da sem sedaj že dovolj zrela in mi ni treba vsevprek pametovati, hotela zastaviti v bolj modrem slogu, ki bi napeljeval k razmisleku, ne pa da bi ponujal brezplačne vzgojne nasvete. Samoiniciativno svetovanje običajno naleti na gluha ušesa, a smo pogosto zelo radodarni z njim. Pa se je zgodilo, da je začetna vnema kmalu popustila in tako sem nedokončano besedilo pustila v drobovju računalnika.
Morda se te črke nikoli ne bi svetile na straneh Planinskega vestnika, če ne bi Klemen Belhar napisal dveh odličnih kolumen z zelo aktualno tematiko (in če ne bi odgovorni urednik iskal pisca uvodnika). V tokratni kolumni razmišlja o novodobnem pojavu, ki ga imenuje gorniški avanturizem in za katerega meni, da ima obredni značaj - ker je njegovo bistvo objava na družbenih omrežjih. Kolumnist na začetku prispevka omeni podvig taistega protagonista, ki je nastopal tudi v posnetku, zaradi katerega me je pozimi zasrbelo, da bi iztegnila kazalec in strogo pogledala iznad očal. V obeh posnetkih gre za avanturo prenočevanja pod milim nebom v naših gorah. Razumem mladostniško željo po dogodivščinah, malce bolj nerazumljiv pa mi je način, na kakršen se omenjeni mladenič loteva svojih podvigov. Če sta peka zrezkov za večerjo in kino pod zvezdami nekaj, ob čemer bi lahko samo nejeverno dvignila obrvi in skomignila z rameni, češ vsak ima svoje veselje, je kleščenje smrek za izdelavo načrtovanega bivaka tisto, kar me je zbodlo in sprožilo najprej moraliziranje in zgražanje, potem željo po spodbujanju k razmisleku, kako podati informacije in izobraziti novodobne pustolovce. Razveseljivo je, da se mladi premaknejo od zaslonov (pa četudi potem v gorah gledajo vanje za lahko noč) in gredo v naravo, pomembno pa je, da jih naučimo spoštljivega odnosa do nje in pravil obnašanja v gorah, še zlasti ker svoje avanture dokumentirajo in ponudijo na ogled na spletu. Vprašanje je sicer, ali se bo kateremu od avanturistovih sledilcev ljubilo tovoriti 30-kilogramski nahrbtnik na vrh Grintovca ali pa zmrzovati v snežni luknji pri minus dvajsetih stopinjah Celzija. Ampak zgledi vlečejo in morda se bo komu to vendarle zdelo kul ter se bo domislil še česa bolj drznega, nenavadnega, norega ... s čimer bo nagovoril spletno občinstvo. Kot je v prejšnji kolumni zapisal Belhar, je naša naloga, da najdemo pot do nove, internetne generacije mladincev in jih ob sprejemanju takšnih, kot so, vzgojimo v zgledne planince. Vprašanje je, kako najti pravo pot do njih.
Če bi bil tole prispevek Mateje starega kova, v katerem bi karala početje takih nadobudnežev, bi mi nekdo postregel s še enim izzivalnim stavkom. Ta izvira iz časov, ko sem kot načelnica vodila četrtkova ferajnovska srečanja. S kazalcem bi se podrgnil pod nosom, potem pa s povišanim glasom rekel: "Fantje, bomo imeli malo sestanka!" Sestanek bi bil verjetno res na sporedu, le njegova izvedba, vsebina ter ton in izbor besed bi bili skrbno pretehtani in prilagojeni duši na drugi strani mize. No, zaslona.
Mateja Pate