November 2020

Pred štirinajstimi leti smo imeli temo meseca, ki opisuje ljubezen, najmočnejše človeško čustvo, ki poganja svet. Ljubezenske zgodbe so bile dobro sprejete in večkrat smo se ob iskanju idej v uredništvu spraševali, kdaj bomo to ponovili. Zdaj smo.
Med obiskovalci gora že od nekdaj kroži zabavljivo pravilo, da nad tisoč metrov ni greha. Nekoč pozneje se je temu dodalo, da je nad dva tisoč metrov greh to, če ga ni. Sam pojem 'greh' pa je zelo raztegljiv, ker naj bi pokrival sedem glavnih človeških izprijenosti. Vseh v gorah ni lahko zagrešiti, ker se nanašajo predvsem na "dolinsko" življenje. Zato ob krilatici, da nad tisoč metrov ni greha, možgani radi kar sami določijo žgečkljivo razlago, kaj se sme tam brez slabe vesti početi.
Na glas naša dolina šentflorjanska temu nikakor ne pritrjuje. Greh pohote je v kočah nad tisoč metrov namreč skoraj povsem zanemarljiv v primerjavi z drugima dvema - požrešnostjo in pohlepom. Zato bo planinca, ki se bo namenil prespati v koči, ob spanje prej kakor nemoralno škripanje razmajanega pograda spravilo "ekonomsko upravičeno" popivanje z glasnim veseljačenjem.
To ni moja ugotovitev. O tej težavi je že pred stoletjem pisalo v Planinskem vestniku v prispevku Proti pretiranemu veseljačenju v naših kočah. Avtor je ugotavljal, da se na Nemškem precej govori, kako bi planinska organizacija DÖAV nastopila proti motečim pregreham z omejevanjem točenja alkohola in strožjim hišnim redom. Posebnega učinka ni bilo, kajti tisto, kar je bilo v prid mirnemu spanju turistov, ni bilo v prid društveni blagajni.
Še zanimivejše je bilo nadaljevanje članka, da se namreč v kočah (tudi naših) opaža kršenje morale, saj tja zahajajo parčki, ki se "špogajo zaljubljenost". Sklep vodstva DÖAV je bil v članku jasen in radikalen: razvratni parčki se morajo iz planinskih koč takoj odstraniti! Žal v zapisih ne najdemo epiloga, ali so oskrbniki dobili tudi nravstvene zadolžitve in kakšen je bil njihov učinek.
Od nekega alpinističnega veterana, ki ima danes že spoštljivih devetdeset let, sem ob priložnosti slišal zanimivo zgodbo o nemoralnem obnašanju v naših bivakih. Bilo je še v davnih petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je na največjem ljubljanskem alpinističnem odseku nekdo sprožil razpravo, da se bivaki ne uporabljajo le kot izhodišče za alpinistične vzpone, torej v namen, za katerega so bili postavljeni. Nekateri predrzneži naj bi tja vodili dekleta in bivake uporabljali kot brezplačno prenočišče. Potekala je glasna debata, nato pa je načelnik postavil vprašanje, kaj lahko storijo glede tega. Bilo je nekaj tišine, nakar se je oglasil znan alpinistični inštruktor, za katerega se je vedelo, da pove vse brez dlake na jeziku. Predlagal je, naj se v omarico za prvo pomoč namestijo kondomi. Njegova ideja je med prisotnimi požela val zgražanja, ki pa je bilo neupravičeno. Moralno zaskrbljeni alpinistični tovarišiji je predlagatelj dal zgolj vedeti, da se početja v bivakih, ki niso oskrbovani, ne da nadzorovati. In tudi njegov predlog je imel, kar priznajmo, v danem primeru svoj smisel.
Vsi, ki že dlje zahajamo v gore, smo ljubezen v gorah na nek način zagotovo že doživeli ali jo s seboj v gore peljali. Bila je srečna bodisi nesrečna, prinesla je neizmerno veselje ali bolečino. Kajti v gorah ni nič drugačna kot v dolini. Prave ljubezni se ne da kupiti in nihče je ne more nadzorovati. V tem je njen največji čar.