Julij-Avgust 2020

Letos sem se precej potikal po slovenskih gorah. Za spremembo od mojih prioritet, ki so zadnje desetletje pretežno v tujini in gorskem svetu, kjer ni prav veliko obiskovalcev, sem veliko hodil tudi po markiranih poteh in mimo koč. Razloge poznate vsi, a če bo kdo to bral čez leta, mu morda ne bo jasno: epidemija, karantene, novi koronavirus, svetovna kriza, zaprtje v lastne občine ..., vse to in še kaj. Na občnem zboru gorskih reševalcev v juniju so poudarili, da so obiskovalci gora večinoma spoštovali priporočila, naj se v visoke in zahtevne gore ne podajajo, saj bi s tem ogrožali tako sebe kot tudi reševalce. Meni so sicer znani primeri, ko to ni bilo tako in so nekateri smučali z visokih vrhov, a kdo bi se zdaj ukvarjal s temi "malenkostmi", ko je (zaenkrat) vse že mimo. Dejstvo je, da veliko nesreč v pomladnem času ne beležimo. Čudna sezona torej velja ne le za običajno življenje, ampak tudi za gore.
Veliko razprav je bilo o tem, kaj nas letos čaka v gorah, kam se bomo podajali, kako daleč, kako bodo delovale planinske koče, še posebej po tem, ko je bilo znano, da bodo tudi planinska društva s kočami deležna turističnih bonov. Spodbudno, da je država tokrat štela ta del planinstva k turizmu in mu priznala ta bonus, še lepše pa bi bilo, če bi prispevala svoj lonček tudi k urejanju tisočih kilometrov planinskih poti, ki so (še vedno) le v domenah planinskih društev in PZS, za sofinanciranje pa si vodstvo PZS prizadeva že dlje časa.
Kakorkoli, sezona se je začela. Junija je bilo na severnih straneh gora še precej snega, sicer ga vročina pobira, a s tem postaja sneg vse trši in tam, kjer je, zahteva opremo: cepin, dereze, meni je sredi junija pri sestopu čez grapo po Tominškovi poti v Vratih prav prišla tudi 30-metrska vrv. Sicer pa sem videl marsikaj: ljudi v neprimerni obutvi pri prečenju snežišč, šnopčkanju ob devetih dopoldan v kočah (tudi nežnejši spol), veliko (nepotrebnega) vriskanja in opozarjanja nase, pa da ne bo videti, da se le "pritožujem", tudi prijaznosti oskrbnikov (Ledine, Kredarica, Golica). Kar se tiče higiene pri prenočevanju, sem videl, da bo tudi ta "problem" morda ustrezno rešen. Naj povzamem, zdi se mi, da je situacija precej podobna prejšnjim letom, seveda pa bo za podrobnosti treba počakati še tja v poletje in mesece, ki so hribovsko najbolj obremenjeni, torej avgust in prva polovica septembra. Videti je, da si ljudje (spet) želijo zraka, razgledov in gora, kar je seveda spodbudno.
Omejitveni ukrepi so prizadeli tudi planinsko organizacijo, saj je vodstvo Planinske zveze sprejelo vrsto odredb, ki so bile zaradi manjših prihodkov nujno potrebne. Z veseljem povem, da je Planinski vestnik ostal v obstoječih okvirjih in vas bo razveseljeval tako kot do zdaj. Naj prišepnem, da pri moji službeni reviji, ki izhaja na dva meseca, spomladi ena številka ni izšla, torej "amaterji" le nismo (toliko) slabši od profesionalcev. Ti meseci od naše 125-letnice so pravzaprav švignili mimo nas, kot bi mignil. V iskanju vedno novih, zanimivih tem smo morali sprejeti tudi nehvaležno delo, saj smo letos pripravili spominske zapise tako za Grega Lačna kot tudi Toneta Škarjo, o čemer boste lahko brali v tej številki. Kot smo napovedali že junija, upamo, da ti spominski zapisi o obeh izvrstnih posameznikih ne bodo zadnji in se kakega članka lahko še nadejamo.
Vam pa polagam na srce - previdno v gorah in od nižjih k višjim ciljem. Za letos je še kako značilno, da so bili zaradi izrednih razmer cilji bolj nižji kot višji, zato prave pripravljenosti verjetno še ni. Postopoma torej, ne takoj v visoke gore. Mi gremo - tako kot vi - tudi na dopust, novim zgodbam naproti, vam pa želim - srečno!