November 2026
Slovenija je dobila nov državni praznik, dan Triglava. Praznovali ga bomo 7. avgusta, na obletnico postavitve Aljaževega stolpa leta 1895. Nič ni narobe s tem. Triglav je nedvomno eden najmočnejših simbolov slovenstva, Aljažev stolp pa spomenik narodnega prebujenja in odločnosti naših prednikov. Toda ob sprejetju novega praznika se vendarle postavlja vprašanje, koliko smo ga res potrebovali in predvsem, kaj bomo od tega imeli.
Zgodba Jakoba Aljaža, ki je kupil vrh Triglava in nanj postavil stolp, je dovolj velika, da je preživela 130 let tudi brez dodatnega državnega priznanja. Živi v našem zgodovinskem spominu, planinski literaturi in zavesti generacij Slovenk in Slovencev, ki so hodile v gore. Ali se bomo zaradi novega praznika tega kaj bolj zavedali? Najbrž ne. Zgodovinskega spomina pač ne ustvarjamo z zakoni, ampak z znanjem, vzgojo in pravim odnosom do lastne preteklosti.
Podobno je s tistim namišljenim prepričanjem, da mora vsak pravi Slovenec vsaj enkrat v življenju stati na vrhu Triglava. Lepo je priti tja gor, pogledati na vse strani in začutiti nekaj ponosa. Toda zaradi tega seveda nismo nič bolj Slovenci od tistih, ki se na Triglav niso nikoli povzpeli. Slovenstva ne merimo z nadmorsko višino in tudi človek, ki nikoli ni stal ob Aljaževem stolpu, lahko za slovenski jezik, kulturo in skupnost naredi neprimerno več od nekoga, ki se nekajkrat vsako leto fotografira na vrhu.
Ob tem se je težko izogniti še enemu vprašanju. Ali v času, ko se srečujemo s stanovanjskimi stiskami, negotovostjo mladih, staranjem prebivalstva, težavami v zdravstvu, vojnami in vse bolj očitnimi posledicami podnebnih sprememb, potrebujemo predvsem nove praznike? Državni praznik ne bo rešil nobenega od teh problemov, prav tako pa jih sam po sebi tudi ne bo poglobil. Toda takšne simbolne poteze so za politiko razmeroma preproste in poceni. Veliko lažje je razglasiti dan Triglava kot poskrbeti, da bodo imele prihodnje generacije razlog za življenje in ustvarjanje v Sloveniji. Mačehovsko je tudi to, da s praznikom pozornost namenjamo sami gori, medtem ko se planinstvo spoprijema z bolj otipljivimi vprašanji: vzdrževanjem planinskih poti, prihodnostjo naših planinskih koč, varovanjem gorskega okolja in vse večjim obiskom turistov, ki ga naše gore ponekod že težko prenašajo.
Triglav je bil simbol slovenstva že dolgo pred tem, ko smo dobili svojo državo, in Aljaževo dejanje zaradi odebeljenega datuma na koledarju ne bo nič pomembnejše. Navsezadnje je v njegovem dejanju tudi nauk, ki ga danes radi spregledamo. Aljaž ni nikogar čakal ali spraševal, ampak je preprosto naredil nekaj, kar je bilo v tistem času dobro za vse nas Slovence. Zato tudi danes veliko bolj kot simbolne poteze potrebujemo ljudi, ki bodo znali narediti nekaj, po čemer se jih bodo spominjali še čez več kot sto let.

