uvodnik

Oktober 2018

Jesen v gorah. Na robu pod Malim Draškim vrhom
Foto: Peter Strgar


Vsebina
Oj, Triglav, moj dom

Glavna tema pogovorov in novic v iztekajočem se poletju in prihajajoči jeseni med Slovenci, planinci in neplaninci je bil Aljažev stolp. Zagotovo je bilo veliko besed tudi pred stotriindvajsetimi leti, ko so naši predniki v časopisih prebrali, da je dovški župnik uresničil svojo napoved in Nemcem pred nosom ukradel vrh Triglava. Šlo je za enega izmed trenutkov, ko jih je prevevala složnost, pravzaprav sen vsakega naroda. 
Z leti so se pojavila vprašanja - je ta nerodno oblikovani in od silnega časa utrujeni pločevinasti stolp na vrhu Triglava v resnici vreden vsega direndaja in kaj naj z njim pravzaprav naredimo? Naj ga pustimo takšnega, kakršen je? Naj ga restavriramo, mu naredimo lifting obraza ter s tem odvzamemo čar avtentičnosti? Naj ga zamenjamo s kopijo in original shranimo v planinski muzej?
Demokracija in z njo pravica govora, ki nam je dana z ustavo, je odgovorna reč. V zadnjem mesecu dni smo lahko v spletnih, tiskanih in drugih medijih prebrali mnogo nesmislov in polresnic. Predvsem ponavljajoča se vprašanja, koliko nas bo davkoplačevalce stala obnova tega pleha, ter celo manipulacije z njegovo pravo sporočilnostjo, so nam nastavljale ogledalo. Delitev ljudi z lahkotnim metanjem kosti za glodanje je danes zelo enostavno in žal učinkovito. Tedanje besede navdušenja, podpore ali nasprotovanja je že zdavnaj odnesel veter.
Pri obnovi stolpa smo se odločili za srednjo pot. S tem smo dali priznanje Aljažu za njegov - in naš slovenski zgodovinski podvig. Moj namen ni ugotavljanje ustreznosti ali strokovnosti obnove, temveč vprašanje smisla obstoja stolpa, njegovega sporočila in popotnice zanamcem. Kaj od tega je po stotriindvajsetih letih še ostalo nam, častilcem slavnega kosa pocinkane pločevine, ki mu je simboliko vdihnil dovški župnik?
Aljažev stolp je med prvimi temeljnimi kamni na poti k naši samostojni državi. Je nacionalni ponos, je simbol, po katerem nas prepozna svet. Mimogrede: bi uspeli fotografijam znamenj na najvišjih evropskih vrhovih določiti imena? S slovenskim teh težav ni. Ne dopustimo, da se zaradi ustavne pravice, ki naj ne bo le neodgovorno stresanje besed po tipkovnici, dogajajo delitve na naši simbolni gori. Pločevina, ki je pred več kot stoletjem pomenila upor proti germanizaciji, je bila postavljena zato, da bi nudila zavetje in varnost v slabem vremenu vsem, ki pridejo na vrh. Planincem - ne glede na narodno pripadnost, versko prepričanje ali drugačno delitev. To je bilo osnovno poslanstvo, to je načrtoval Aljaž ob nakupu parcele. Jakob Aljaž, župnik, planinec in glasbenik, je stolp in zemljišče podaril Slovenskemu planinskemu društvu in s tem vsem nam.
Danes imamo po zaslugi srčnih ljudi, ki jim je mar dediščina, na Triglavu v mladeniški preobleki ohranjen "tisti pleh z dušo". In kaj naj z njim? Spoštujmo ga in ponosni bodimo nanj. Naš je!
Dušan Škodič