uvodnik

Julij-avgust 2018

V objemu Jalovca
Anže Čokl


Vsebina
Precej listov zgodovinskih učbenikov je še vedno zlepljenih

Naslov ni naslov, temveč komentar. V svojem jedrnatem stilu ga je pod enega mojih člankov prispeval Tone Škarja in z nekaj besedami zajel naš pogled na zgodovino. Ni velike razlike, če govorimo o polpretekli zgodovini našega naroda, dneh osamosvojitve ali zgodovini slovenskega planinstva. Včasih nam vzbuja nelagodje in strah, a taka pač je zgodovina. Tlačenje pod preprogo je nesmiselno, slej ko prej bo prišla za nami. Verjetno jo je še najbolje sprejeti na način, kot je storila znanka, ko je prejela izvide splošnega zdravniškega pregleda. Vrednosti holesterola so ji malenkost presegle zapisano mejo. "Dobro, imam ga, ampak saj je moj. Bolna zaradi tega še nisem."
Zgodovina me je začela podrobneje zanimati šele pred desetletjem. Sprva skozi pisanje zgodb po resničnih dogodkih iz našega gorskega sveta - pri čemer je bila povod knjiga Franceta Malešiča Spomin in opomin gora. Kasneje sem ob pomembnih obletnicah na prošnjo urednika napisal tudi kakšen članek. Kot pretežno ustvarjalni pisec si skoraj nisem mogel predstavljati dolgočasnejše teme od splošno znanih stvari, povezanih z obletnicami. Kaj je možno napisati zanimivega o Jakobu Aljažu, Triglavu, Slovenskem planinskem društvu in podobnih naslovih, ki so jih opisali že predhodniki, tudi pokojni sodobniki in žive priče dogodkov? Vsi kasnejši smo v večini le prepisovali in pogrevali staro juho, da smo je imeli polne nosnice.
Izkazalo pa se je, da se da s temeljitejšim pristopom najti še marsikaj zanimivega. Pri tem so pomagali tudi ljudje, s katerimi sem prišel prvič v stik po tem, ko so mi jih priporočili planinski znanci. Z znanstvi smo segli tudi v čezmejne arhive. Z njihovo pomočjo je z marsikatere zaprašene slike odpadel prah, na njeni zadnji strani pa se je pokazala skica, za katero nismo vedeli - če uporabim prispodobo. Tako smo lahko spoznali pozabljeno ali zamolčano zgodbo, ki je nekoč zaznamovala naš gorski svet. Marsikatera nam ni bila v ponos, zato se je skrivala v arhivih, če so ti obstajali.
Bilo je namreč nekaj primerov, ko sem pisal planinskim društvom, ali lahko najdejo podatke in nam jih posredujejo, vendar odgovora ni bilo ali pa je bil presenetljiv: arhiva ni, pred leti je šel na deponijo oziroma v mlin. Kako je to mogoče? Da ni bilo prostora in še kakšen podoben izgovor. Človek bi pomislil, da je šlo za politične, ne planinske arhive. Ko sem spraševal o prvenstvenih vzponih pokojnega člana mojega društva, ki sem jih potreboval za zbornik, je bil odgovor prav tak; arhiva ni več, vse je šlo v mlin.
Še bolj presenetljivo je bilo, ko sem iskal osebo, ki bi kaj vedela povedati o neljubem, a odmevnem dogodku v povojni planinski srenji. Čeprav je članek govoril o delu naše neizbrisne zgodovine - in ne o povzročiteljih, za katere je bilo rečeno, da se jih ne bo omenjalo - sogovornika kljub dani besedi naenkrat ni bilo več. Prisoten je bil strah pred že dolgo pokojno osebo (!). A to spoštujem, nekako tudi razumem. Nasprotno pa je po objavi članka prišla drugačna pošta, da se namreč opredeljujemo in nočemo izdati imen, ki jih "pozna pol doline".
In tako je tudi ostalo, saj smo v uredništvu nevtralni, kajti naša je vsa "dolina", ne samo polovica. Vendar ima dolina pravico izvedeti, da obstaja tudi to poglavje. Le tako si imajo ljudje možnost ustvariti vtis in "stvari najdejo svoje mesto".
V tej številki govorimo o precej neznani dediščini in o našem (ne)gospodarjenju z njo. Je ali ni prav, da smo po vojni pustili propasti objekte v gorah samo zato, ker so jih zgradili ljudje, ki so nekoč nasilno zasedli naše kraje? Možnosti sta vedno samo dve. Če imaš srečo, da ti je bila dediščina dana, jo lahko izkoristiš ali zapraviš. Preverili bomo, kako smo se glede nje odločili planinci. A tako zagovornike kot nasprotnike njenega ohranjanja bo verjetno presenetil podatek, da je niti ni bilo tako malo, kot se zdi.
Dušan Škodič