uvodnik

April 2018

Pod Mangartom
Oton Naglost


Vsebina
Kako najti pravo razmerje

Pred sedemnajstimi leti mi je bila zaupana odgovornost urednika Planinskega vestnika, pri čemer so bili tako meni kot uredniškemu odboru vedno glavna skrb avtorji in bralci. Naše delo je v ozadju polno usklajevanja, kar bralcev gotovo ne zanima, pomembno je le to, da revija brez zamud redno izhaja. Se pa kdaj primeri tudi kaj nepredvidenega, o čemer glas seže tudi do vas, bralcev. Zagotovo se spominjate, ko je pred desetletjem takratno vodstvo planinske organizacije z administrativnim ukrepom želelo ukiniti izraz gorništvo. V uredništvu s tem nismo soglašali in v tem primeru lahko brez dvoma govorimo o kratkem stiku med založnikom in urednikom, ki je bil zanimiv tudi za bralce.
Založnik revije je Planinska zveza Slovenije, predsednik zveze pa njen predstavnik. Vsak predsednik je na svoj način zaznamoval planinsko organizacijo, enako pomembno pa tudi delovanje revije in uredniško politiko. Vsi si prizadevajo uveljaviti svoj vpliv, uredništvo pa, ki mu je naložena odgovornost za revijo, poskuša želje založnika uskladiti z željami bralcev. Uredniki smo »pogodbeni najemniki« PZS, za katero smo dolžni vsak mesec pripraviti izdajo revije. Nihče od članov uredništva ali urednik ni bil nikoli v vsem 123-letnem obdobju izhajanja revije zaposlen na Planinski zvezi in vseh sedem urednikov pred mano je ves čas delovalo brez uredništva, čeprav je bilo v nekaterih primerih to celo imenovano. Časi se spreminjajo in v »mojem« obdobju to ni več mogoče, zato aktivno sodeluje ves uredniški odbor.
Predsednik PZS lahko po novem statutu svoje mesto zaseda največ dva mandata. Ta mesec se bo v zgodbi trinajstih predsednikov, ki smo jo ob 125-letnici PZS predstavili v marčevski številki, pojavil novi, štirinajsti akter. 21. aprila bo potekala volilna skupščina PZS in vsi kandidati za funkcije so že znani. Edini kandidat za predsednika je Jože Rovan, dosedanji predsednik komisije za turno kolesarstvo, ki bo zame četrti nadrejeni. Andrej Brvar se je že kmalu po mojem imenovanju poslovil, na njegovo mesto je tedaj prišel Franci Ekar. Začetno leto je bilo zame kar precej težavno. Priznam, da sem že obupal, a me je v nesmiselnost odstopa prepričal izkušeni Tone Škarja, za kar sem mu še danes hvaležen. V času predsednikovanja g. Ekarja je v uredništvu sodelovalo več predstavnikov predsedstva, ki jih je dodelil založnik, kar ni bilo vedno prijetno. Z večino smo se sicer dobro ujeli, največja opora ob tem pa mi je bil tedanji podpredsednik Tone Škarja.
V času predsednikovanja g. Rotovnika smo, tako kot na vseh drugih področjih, stopili v bolj urejeno obdobje. Morda celo preveč, kajti več reda po navadi pomeni tudi oteženo in počasnejše delo. Novi organ v Planinski zvezi na področju informiranja in publicistike, ki je nastal v tem obdobju, je postal Odbor za založništvo in informiranje (OZI), v katerem so združena uredništva Vestnika, založbe, kartografije, spletne strani in informiranja. Če je bil prej urednik pri svojem delu dokaj samostojen, ima z novo organiziranostjo še enega nadrejenega, ki ima v rokah vse odločitve. A publicistika je takšno področje, ki zahteva veliko operativnega dela, kar pomeni več akterjev - več zapletov. Usklajevati je treba avtorje, fotografe, urednike posameznih izdaj, lektorje, oblikovalce, tiskarne ... V tem smislu je dodatni nadzorni organ v večini zelo moteč.
Kam bodo šle spremembe v prihodnosti, ne vem, želim pa si, da bi šle v smeri večjega zaupanja urednikom in s tem poenostavljanja postopkov. Ne nazadnje bi ta korak zmanjšal tudi stroške, saj se Planinska zveza financira iz članarin članov in bralcev, ki plačujejo naročnine in kupujejo izdelke založbe. Če so bile pred tem zadeve preveč odvisne od posameznika, so zdaj premalo. Pravo razmerje je zagotovo nekje vmes. Tako bodo bralci zadovoljni, usklajevanje v ozadju pa bo potekalo brez prehudih pretresov.

Vladimir Habjan