Januar 2019

Ave, triumphator!

»Kdo hodi zjutraj po štirih, opoldne po dveh, zvečer po treh in več nog ima, počasneje se premika?« To je uganka, ki jo je mitološka Sfinga zastavljala ljudem, ki so želeli vstopiti v mesto Tebe. Kdor ni znal odgovoriti, je bil pogubljen. Kralj Ojdip je razvozlal uganko, Sfinga pa se je od sramote vrgla v prepad.(1) S tem je bila pot v mesto s sedmimi vrati prosta. Ta Sfinga izhaja iz antične Grčije in je bila pošast, bitje z žensko glavo in zgornjim delom telesa, ki je prehajalo v levji trup z levjimi šapami, na hrbtu pa je imela peruti. In tako kot je grška Sfinga zastavila skoraj nerešljivo uganko popotnikom, ki so prišli pred tebansko obzidje, je naša Sfinga v severni steni Triglava zastavila skrivnostno in na videz nerešljivo uganko alpinistom, ki so želeli preplezati njen obraz. Ime je dobila zaradi podobnosti s Sfingo v Gizi, apnenčastim kipom, ki z božanskim pogledom zre v daljavo. Tristometrski gladek steber, dvignjen visoko nad dolino, je iz Amfiteatra, prodnate krnice sredi Stene, namreč videti kot veličastni Sfingin obraz.
Sfinga v severni steni Triglava je na odgovor čakala dolga tisočletja. Če preštejemo samo leta našega štetja, jih je moralo miniti 1966, da se je našel prvi, ki mu je uspelo splezati čez njen obraz. Zmagovalec verjetno enega izmed največjih podvigov v naših gorah je moral biti zares izjemen, da mu je v navezi s še enim vrhunskim plezalcem, Petrom Ščetininom, uspelo opraviti vzpon, ki bo za zmeraj ostal zapisan v zgodovino s črkami, ki kljubujejo času. Ante Mahkota, naš Ojdip, je naredil še korak več. Sfingino zgodbo je zapustil mlajšim rodovom v obliki, kakršne pri nas lahko preštejemo na prste ene roke. Če sploh. Smer je pravzaprav pomenila odprta vrata naprej, v Tebe, če hočete, v težavnostne stopnje, o kakršnih so do takrat plezalci le sanjali. S tem vzponom so se vrata odprla in mladi rod je dobil potrditev, da je mogoče prav vse. Nato je zgodbo o Sfingi napisal tako, da je zapustil mlademu rodu alpinistov čisto pravi učbenik pisanja o alpinizmu. Njegova Sfinga velja za sam vrh. V veliko pomenih.
Ante Mahkota pa se ni ustavil. Ko je zaključil alpinistično pot, je nadaljeval v svojem velikem in brezkompromisnem slogu. Kot izvrsten fotograf, novinar, urednik, fotoreporter in organizator. Čisto v vsem je bil uspešen, kot bi s Sfingo dejansko rešil uganko sedmih vrat, ki so se mu odprla na stežaj in ga spustila naprej, točno tja, kamor si je najbolj želel. Vendar verjamem, da je v duši zmeraj, tudi potem, ko ni več plezal, ostal alpinist. Raziskovalec, mislec in človek, ki ga ni strah sprejetih odločitev. V zadnjem delu Sfingine uganke, ko naj bi bil najšibkejši, je bil Ante najmočnejši. Dostojanstven do samega konca, pokončen in ponosen na pot, ki jo je prehodil. Njegov duh je do konca kljuboval tudi času.
Ante Mahkota je bil in ostaja zmagovalec za zmeraj. Zmagovalec pa si zasluži spoštovanje in čast. Zdaj Sfinga zre tudi proti njemu, ki je postal del tistega, kar je v vseh nas. Ponosa, da smo del naroda, ki je rodil zmagovalce, kakršen je bil Ante Mahkota. Zato naj bo zadnje slovo pozdrav ponosa. Pozdrav zmage in pozdrav njemu, ki ostaja med nami kot nekaj najboljšega, kar narod lahko ima.

Ave, triumphator! Pozdravljen, zmagovalec!

(1) Seveda odgovor poznate ... Človek, ko se rodi, se plazi po štirih, potem hodi po dveh, ko ostari, si pomaga s palico, torej hodi po treh.