Julij-Avgust 2023

"Ves svet je ležal pod mojimi okornimi čevlji," se je tistega dne, 29. maja 1953, spominjal Edmund Hillary. Pred sedmimi desetletji je z osvojitvijo tako imenovanega tretjega zemeljskega pola izpolnil velike angleške sanje, mladi kraljici Elizabeti pa simbolično prispeval dodaten kronski dragulj - novica o velikem uspehu je namreč prišla v Anglijo prav na dan njenega kronanja.
Istega leta se je v Himalaji zgodil še drugi zelo pomembni alpinistični podvig, osvojena je bila "Gola gora", Nanga Parbat. Glavni junak je bil nedvomno avstrijski alpinist Herman Buhl, ki se je tedaj popolnoma sam v strašnem naporu prebil do vrha gore, se napol mrtev od izčrpanosti vrnil v bazo, toda tam namesto ovacij pri članih svoje odprave naletel na grde poglede in veliko nevoščljivost.
Oba pomembna mejnika himalajizma nosita s seboj svoje zelo različne junaške zgodbe, pravzaprav drame, ki bi si jih težko izmislili tudi najboljši filmski scenaristi. O njih so se pisale knjige in ob njih so se ježili lasje bralcem še cela desetletja po vsem svetu.
Toda generacija teh "kiplingovsko" navdihnjenih osvajalcev sveta je odšla v večnost in splošni napredek je temeljito spremenil naš planet. Obe mogočni gori, o katerih pišemo v tej poletni številki, sta še vedno enako visoki, kot sta bili, le da je eno od njiju zaradi njenega primata doletela uničujoča komercializacija, druga pa je še danes v domeni vrhunskih alpinistov.
Slovenci smo na obeh gorah pustili velik pečat in naši alpinisti so se tudi zaradi njiju uvrstili med najboljše na svetu. Predvsem pa sta gori v našem prostoru takrat ustvarili psihično stanje, zaradi katerega smo ju doživljali kot film, ki nas je potegnil vase in nas ni izpustil, dokler se ni odvil zadnji kader.
Odprava Everest 1979 pod vodstvom Toneta Škarje je spisala vrhunsko in hkrati tragično poglavje našega himalajizma, ko sta prva Slovenca 13. maja 1979 obsedela pri kitajski piramidi na vrhu sveta in simpatično "nista vedela, kaj bi". Skupni cilj, uspeti v imenu svojega naroda, je bil zanju dosežen. Mi doma smo iz dneva v dan čakali na novice iz baznega tabora in ob uspehu nas je kar razganjalo od ponosa. Žal je dan po uspehu nesrečna smrt Ang Phuja prekinila to silno navdušenje, ponos pa je kljub temu ostal.
Nanga Parbat je bil tako za nas kot za Tomaža Humarja avantura, ki je spadala v nek drugi čas, saj se je dogajala meseca avgusta 2005. Medijsko je bila podprta v realnem času, zato pa še toliko bolj pretresljiva in ranljiva. Zaradi razvoja spletnih medijev se je pojavilo mnogo ljudi, kakršnih dotedanja alpinistična scena ni bila vajena. Čeprav so nekateri vse življenje samo skozi okno gledali hrib za domačo hišo, so se nenadoma spoznali na razmere, v katerih je Tomaž Humar obtičal ujet v brezizhodno past. Sledilo je dramatično in odlično koordinirano helikoptersko reševanje, ki se je, čeprav na meji mogočega, končalo uspešno kot še nobeno podobno do tedaj. Naš Gozdni Joža, kakor so ga klicali, se je po tednu negotovosti spet pojavil živ in zdrav med nami in spet smo vsi skupaj lahko v olajšanju zadihali.
Obe slovenski dejanji na Everestu in Nanga Parbatu, sta se zgodili precej po prvih pristopih nanju. Zato bo tokrat govor predvsem o tem, kako sta bila postavljena dva izmed najpomembnejših mejnikov osvajanja najvišjih gora našega planeta.
Uredništvo Planinskega vestnika pa vam, zvestim bralcem želi prijetno poletno branje, lepo vreme in predvsem varen korak na vaših poteh.